V bližnjih pediatričnih ambulantah za mnoge ni prostora, podobne odgovore starši dobivajo tudi v sosednjih krajih. Pravila v praksi krojijo v vsakem zavodu posebej. Ponekod so starši tako izvedeli, da otrok z drugih območij ne sprejemajo, drugje niso dobrodošli mlajši ali starejši otroci, po svoje v ambulantah izbirajo tudi izjeme. Starši, ki so opozarjali na majhno možnost izbire pediatra za otroka, so v osnovnem zdravstvu tako naleteli tudi na opazke, da zares vztrajnim ali dovolj obupanim svojcem na koncu prisluhnejo.

V teh okoliščinah je brez zdravnika 18.493 otrok do 18. leta. Koliko jih je deležnih različnih oblik nadomestne oskrbe, ni znano. Neznanka je tudi zdravstveno stanje teh otrok, za katere so ustanove v javnem sistemu polno dostopne le ob nujnih stanjih. Število otrok brez zdravnika se je od lani znižalo, a so razmere kljub temu alarmantne. Kraji brez prostih zdravnikov se razprostirajo po vsej državi, brez možnosti vpisa otroka ostajajo tudi na nekaterih širših območjih. Za družine je težavno že pridobivanje informacij, kje še sprejemajo dodatne paciente, saj objavljeni podatki niso enotni.

Težave, ki jih izkušajo ljubljanski starši, je bilo mogoče v veliki meri predvideti. V zadnjih letih se je možnost izbire pediatra krčila v okolici glavnega mesta, starši pa so v takih primerih v prezasedenih ambulantah dobivali tudi nasvete, naj se odpravijo v Ljubljano. Zdravniki, ki se zaposlujejo na novo, obenem niso dolžni sprejeti tako velikega števila pacientov, kot so jih zdravili predhodniki. Možnost izbire zdravnika se lahko posledično zmanjšuje tudi v krajih, kjer uspešno nadomeščajo upokojitve. V nekaterih osrednjeslovenskih zdravstvenih domovih so v zadnjih letih opažali, da mlade pediatre pogosteje pritegne delo na bolnišničnih oddelkih. Tja so odhajali tudi nekateri zdravniki, ki so otroke že zdravili v osnovnem zdravstvu. Nenazadnje je v preteklosti zatajilo tudi načrtovanje, koliko pediatrov – in kje – bi v Sloveniji potrebovali.

Tudi zdravstvena oskrba otrok, ki izbranega pediatra imajo, ni samoumevna. Čakalne dobe za diagnostiko in zdravljenje so na številnih področjih tako dolge, da lahko starši pravočasno pomoč otroku zagotovijo le kot samoplačniki. Kadar se kompleksne težave pokažejo že v najzgodnejšem obdobju, starši v žep segajo iz leta v leto. Zneski, o katerih pripovedujejo, segajo v tisoče ali celo desettisoče evrov. Starši, ki si samoplačništva ne morejo privoščiti, zastopnikom pacientovih pravic in predstavnikom organizacij bolnikov tožijo o strahovih, kaj bo z njihovim otrokom.

Na kratkovidno zanemarjanje primarne pediatrije so oblasti v preteklih letih večkrat opozorili tudi v vrstah strokovnjakov. Predolgo čakanje, na katerega bi lahko odgovorili s prednostno obravnavo otrok, so lani izpostavili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Svarila se niso zares prijela, dostopnost se je ponekod še zmanjševala. Zadnji ukrepi za dostopnejša zdravljenja, na primer pri financiranju in zaposlovanju, so lahko v pomoč, a ne zadoščajo. V obdobju, ko je oskrba bolnega otroka (tudi) stvar iznajdljivosti staršev in globine njihovih žepov, bi bilo treba v dogajanje poseči bistveno odločneje. Poigravanje z zdravjem otrok, ki ima lahko zanje trajne posledice, vodi v neznosen slovenski poraz.