Na južni meji s Hrvaško po sedmih letih od začetka postavljanja stoji še skoraj sto petdeset kilometrov ograje z rezilno žico na vrhu. Kje poteka, si lahko vsakdo ogleda, če se odpravi do Sotle, Kolpe, Dragonje in še na mnogo drugih lokacij, kjer se čez polja, skozi gozdove in grmovje vije ta zeleno-srebrni ošpičeni stvor. Obenem je v uradnem listu javno objavljen seznam več tisoč parcel, na katerih ograja stoji oziroma prek katerih je urejen dostop do nje.
Z nekaj računalniškega znanja je s temi podatki mogoče sestaviti zemljevid poteka ograje, kakršnega smo lani objavili tudi v Dnevniku. Zemljevid ni zelo natančen, a za osnovno predstavo je kar ustrezen. Po vstopu Hrvaške v schengensko območje sta ograja in žica v naravi tudi precej razgaljeni: na meji ni nikogar, železje prerašča srobot, velika železna vrata, ki prekinjajo ograjo, zevajo v prazno. Ob ograji se lahko nemoteno sprehajate, se je dotikate, lahko jo slikate, snemate, jo premerite z metrom in analizirate do zadnjega vijaka. Načelno bi lahko nanjo tudi splezali in jo preplezali, če se pri tem ne bi poškodovali. A hkrati sta potek ograje in večina dokumentacije v zvezi z njeno postavitvijo še vedno – visoko varovana državna skrivnost. Dokumentacija je označena s stopnjama tajnosti zaupno in tajno, ki označujeta podatke, katerih razkritje naj bi ogrozilo varnost države. Obmejna ograja je posledično v uradni papirologiji tako močno prikrita, da niti tisti, ki so jo postavljali, ne smejo vedeti ničesar o njej. Oziroma, kar vedo, morajo zanikati. Tako je podjetje Minis, ki je za devet milijonov evrov postavilo največji del ograje, na Dnevnikovo vprašanje, ali so seznanjeni z njeno traso, odgovorilo kratko in jedrnato: »Nismo seznanjeni.« Pod strogimi pogoji državne tajnosti je to edini pravilni odgovor.
A to seveda ne drži. Kdor je ograjo postavljal, jo zelo dobro pozna. V Sloveniji, razen v policiji, najbrž ne bi našli boljšega poznavalca ograje od Minisa. Morda v vodstvu podjetja ne vedo za prav vsak odsek na dolgih kilometrih južne meje, saj res niso postavljali čisto vsega; a pred preostalimi podjetji ima Minis nedvomno prednost. Ta prednost pa meče temno senco na javno naročilo, ki ga je ministrstvo za notranje zadeve izpeljalo za podiranje ograje: uganili ste, posel je seveda ponovno dobilo podjetje Minis. V naslednjih štirih letih bo tako ograjo, ki jo je še nedavno postavljal, Minis podiral in pri tem zaslužil še sedem milijonov evrov.
Kot v današnjem članku ugotavlja novinarska kolegica Anja Hreščak, je pri tem sicer težko dokazovati razpisne nepravilnosti, saj je bila dokumentacija prav zaradi državne tajnosti v ključnih elementih izredno skopa. Podjetja, ki so skušala sestaviti ponudbo, so bila prepuščena lastnim ocenam »čez palec«, kako in kje ograjo podreti in koliko naj bi to stalo. Izkazalo se je, da je bil Minisov palec za to oceno še najbolj priročen.
Alegorični krog, ki se je začel izrisovati v begunski krizi jeseni 2015, je tako sklenjen: že odločitev Cerarjeve vlade za postavitev ograje je bila ovita v skrivnost in pospremljena z manipulacijami. Nekateri ministri so o migracijski situaciji domnevno »vedeli več«, drugi, ki so skušali razumeti, kaj se dogaja in čemu zapiranje meje, pa so bili odpravljeni s »poznavalskim« argumentom, da gre za zaupne obveščevalske podatke. Tudi Minis je bil – tedaj še kot brezimno podjetje z megleno preteklostjo – za postavljanje ograje izbran po internem ključu, brez razpisa in, kot se je izkazalo v kasnejšem preverjanju, po policijski liniji. Ker se je menda mudilo. Državna skrivnost pa se po sedmih letih vendarle razodeva: uganili ste, gre za milijone.
