A se šalijo? Do zamenjave ruskih obveščevalnih agentov in njihovih otrok je nedvomno res prišlo. Ampak kdaj smo praznovali konec hladne vojne? Državni sekretar Vojko Volk je z zadoščenjem rekel, da sta ruska agenta začela delovati pred sedmimi leti. Tri leta po ruski zasedbi Krima, ko so se članice Evropske unije začele resno spraševati, do katere stopnje je njihovo razmerje z Rusko federacijo konfliktno. Slovenija je takrat še uživala zadnje odmeve statusa varne države med nasprotnimi svetovi, ki si ga je pridobila leta 2001, ko sta se na Brdu srečala Vladimir Putin in George Bush. Zares romantični časi. Bush je v Sloveniji pogledal Putinu v oči in sklenil, da je iskren človek. Slovenija je izpadla super, Bush pa simpatičen, čeprav ne ravno moder državnik.
Zdaj je še boljše. Ko je Slovenija stopila v transakcijo zamenjave ujetih ruskih vohunov za zapornike v Sibiriji, so zahodne države stopile v dolžniško razmerje do nje. Politični vrh pričakuje, da bodo dolg prej ali slej povrnili. Slovenija namreč v Rusiji ni imela nobenega ujetega vohuna. Ampak dobiček je očiten. Če Rusi kdaj ujamejo naše, ki se bodo motali okrog vojaških oporišč pri Rostovu, nam bodo morali Američani in Nemci dati svoje ujete Ruse, da jih zamenjamo. Takšna je bila logika hladne vojne od prvega dneva in nikoli je niso zamenjali za kakšno drugo.
Slovenska civilna varnostno-obveščevalna služba je bila uradno ustanovljena v trenutku priznanja Slovenije, obstajala pa je že prej. Država je v trenutku, ko naj bi bila hladna vojna končana, vstopila v veliko igro vohljanja za stvarmi, ki jih druge države poskušajo skriti. V majhni hladni vojni se je Slovenija kot aktivna sila v vohunskih operacijah pokazala že leta 1998, ko je hrvaška špijonska služba aretirala dva naša obveščevalca in zasegla naš kombi, poln opreme za vohljanje po hrvaških rečeh. Ker vohunske službe pridejo v javnost samo takrat, ko se zaletijo v zid, o velikih uspehih slovenskih obveščevalcev ne vemo prav veliko. Zdaj pa tudi uradno vemo, da je država vredna vsega zaupanja in je neproblematična zaveznica.
To utegne prav priti. Zna biti, da se bo oborožen konflikt med Vzhodom in Zahodom kdaj končal brez prevelike sramote. Ampak hladna vojna se nikoli ni končala in se nikoli ne bo. Če je kaj značilno za vse mednarodne odnose v vseh časih, je to konfliktnost interesov. Ker so konflikti z ognjem res neprijetni in nevarni, je hladna vojna sijajna rešitev za miroljubno sožitje. Med državami ni ljubezni, druga v drugi vidijo samo objekt. Hladna vojna se je za hip skrila pod druga imena, se zakamuflirala v mehanizme mednarodnega sodelovanja in si nadela krinke spodobnih poklicev. Hkrati pa so države druga z drugo počele vse to, kar so počele od trenutka, ko je Winston Churchill z nekoliko liberalno interpretacijo geografije železno zaveso postavil od Ščečina do Trsta. Da bi bila zgodba popolna, bi morala Slovenija zahtevati, da se izmenjava vohunov izvede pri Ruski kapelici pod Vršičem. Ampak saj bo še veliko priložnosti.
