To pa odpira zanimivo in bistveno vprašanje, kdo je kriv za ta glasovalni polom. Najlažje je sicer obsoditi predlagateljico, predsednico države Natašo Pirc Musar, iz preprostega razloga, ker njen predlog ni šel skozi in je bila deležna nezaupnice parlamentarcev. A zgodba še zdaleč ni tako preprosta: predsednica Pirc Musar je, mirno rečemo, v tem primeru ravnala modro in edino smiselno, veliko manj pa to velja za državni zbor, poslance in tiste v vladnih strankah, ki njihovo ravnanje usmerjajo. Tudi krivda za Ropovo neimenovanje se zato deli po tej ločnici.

Predsednica republike se je, potem ko je njen predhodnik Borut Pahor svoja imenovanja povsem dezavuiral, sklenila vrniti (pravna izobrazba in njen osebnostni karakter sta ji pri tem pomagala) k izvornim izhodiščem, po katerih predsednik države svoja imenovanja opravi po lastnem temeljitem premisleku in z izborom najvišje kvalificiranih možnih kadrov. Pahor kot predsednik je, spomnimo, ta svoja imenovanja, za katera je bil pristojen, spremenil v ameriško igro volilne matematike, po kateri ni bistveno, kaj kandidat zastopa in kakšne kvalifikacije ima, ampak je važen zgolj izračun, ali je v državnem zboru izvoljiv ali ne. To je navsezadnje privedlo do skrajnega absurda, ko je ustavni sodnik lahko postal celo Rok Svetlič. Sedanja predsednica republike se je s predlogom Antona Ropa vrnila na točko, ko bi parlamentarci lahko za prvega moža bančnega sistema spet imenovali nekoga v rangu vrhunskih predhodnikov, kot so bili France Arhar, Mitja Gaspari ali Marko Kranjec – Rop je bil navsezadnje svojčas predsednik slovenske vlade, nekajkratni minister in eden najvišjih uslužbencev ene najpomembnejših evropskih bank. Že Pahorjevo imenovanje Boštjana Vasleta na čelo BS pred leti je bilo odmik od tega, saj Vasle ni bil v svoji karieri nič drugega kot glavni vladni ekonomski prognozer in analitik, pa tudi sedanja koalicijska kandidatka za ta položaj je zgolj šefica vladnega »računovodskega servisa«; zavidanja vredna kariera, a položaj guvernerja BS vseeno v slovenskih in evropskih razmerah terja nekaj »več«, to pa je Rop zanesljivo imel.

Medtem so parlamentarci, očitno »nakurjeni« s strani prvih dveh mož vladajočega Gibanja Svoboda, ves čas postopka vodili povsem drugačno, napačno in čisto pahorjansko igro: predsednici so vsiljevali izbiro, ki v sebi ni imela ničesar drugega kot faktor izvoljivosti. Pri tem so se večkrat tudi javno postavili v položaj predlagatelja in s tem to ustavno pristojnost dobesedno kradli predsednici države, z »opozorili«, da so slednji »jasno sporočili«, kdo je njihova kandidatka za položaj guvernerja. Razumnega in smiselnega predloga predsednice niso hoteli niti resno obravnavati; farsa na seji mandatno-volilne komisije DZ, kjer so Ropa zavrnili v petih minutah seje, je do konca povedna. S tem so v koaliciji hote ali ne nase prevzeli tudi vso krivdo za Ropov padec in za to, da Slovenija do nadaljnjega ne bo imela guvernerja osrednje banke oziroma da bodo le-to vodili vedeji, kar je v teh časih najmanj neresno, če uporabimo zelo mili izraz.

Ker se predsednica od svojih smiselnih načel zaradi trme poslancev ne bo odmikala – kar je edino pravilno ravnanje – lahko koalicija seveda računa s tem, da je tudi njen predlog za novo guvernerko iz vladnih vrst z Ropovim padcem dokončno mrtev. Novi guverner bo torej nekdo, pod čigar ime se bo predsednica države s povsem mirno vestjo lahko podpisala, ali pa bo Banko Slovenije vse dotlej vodil nekdo s komaj legitimnimi in legalnimi pristojnostmi. Kaj je pri tem v interesu države Slovenije, pa najbrž ni treba posebej pojasnjevati.