Leto 2024, v katerem je pred nami še reprezentančni vrhunec v Švici, kjer bo svetovno prvenstvo, bo znova z zlatimi črkami zapisano v svetu kolesarstva. Z velikimi tiskanimi črkami pa zapisani imeni Tadej Pogačar in Primož Roglič.

Preberite tudi: Roglič do četrtega slavja na Vuelti

Najboljša slovenska kolesarja sta znova poskrbela, da si slovenski ljubitelji kolesarstva nimajo časa odpočiti od proslavljanja velikih zmag. Začetek leta je bil povsem v znamenju Pogija, ki je »z levo nogo« zmagal na dirki po Italiji, nato pa še na veličasten način izpeljal eno najbolj pričakovanih zmag na dirki po Franciji v vsej zgodovini. Prvi kolesar je z zunajserijskimi predstavami prepričljivo dobil četveroboj najboljših kolesarjev na svetu ta hip za dirkanje na tritedenskih dirkah, kamor sodijo še Jonas Vingegaard, Primož Roglič in Remco Evenepoel. Poraženec velike francoske dirke pa je bil ravno – Primož Roglič.

A priljubljeni Rogla je še enkrat pokazal svoj značaj velikega borca, ki se nikoli ne preda in se po vsakem padcu pobere. Po poškodbi hrbta se je, nepopolno pripravljen, vrnil na dirko po Španiji. Začel se je dramatičen lov s številnimi preobrati na rekordno četrto zmago zasavskega orla na Vuelti. Na koncu jo je osvojil na veličasten način, s tem pa dopolnil skoraj neponovljivi trojček zmag ene nacije na vseh tritedenskih dirkah v eni sezoni. Pred Slovenci je to kot prvim leta 1964 uspelo Francozom, ko sta zgodovino spisala Jacques Anquetil (Giro, Tour) in Raymond Poulidor (Vuelta), za Špance sta leta 2008 zmagovala Alberto Contador (Giro, Vuelta) in Carlos Sastre (Tour), veliko trojico, ki je po novem četverica, pa so po zaslugi Chrisa Frooma (Giro), Gerainta Thomasa (Tour) in Simona Yatesa (Vuelta) zaključili Britanci. Primož Roglič je z uspehom v Španiji še enkrat upodobil svoj sloves ranjenega šampiona, s katerim trpi vsa Slovenija, nato pa se z njim znova dvigne ob velikem uspehu – kar zmaga na Vuelti zagotovo je in ima na sončni strani Alp velikokrat premalo spoštovanja – ter tako dobi upanje, da se lahko prihodnje leto znova poda po uresničitev svojih sanj in zmago na dirki po Franciji, ki ostaja edina neosvojena lovorika v njegovi karieri.

Ker pa je meja samo nebo in da ne bomo zopet zapisali, da je za Slovenci nepozabno leto, je treba dodati, kaj je tisto, kar lahko slovenski junaki, kjer je zagotovo ob Rogliču in Pogačarju treba omeniti še Jana Tratnika, Mateja Mohoriča, Matevža Govekarja, Domna Novaka in Luko Mezgeca, še popravijo. V prvi vrsti bodo to lahko storili šele čez štiri leta, ko bodo znova na sporedu olimpijske igre. Pariz je letošnja edina črna pika, saj je zaradi več razlogov prišlo do razpleta, da na igrah pod petimi krogi ni bilo Tadeja Pogačarja, ki bi bil zagotovo prvi favorit za zlato kolajno na dirki, ki jo je dobil Remco Evenepoel. Ves čas pa je ob vseh uspehih kolesarjev svetovne serije lepo spremljati, da kolesarstvo v Sloveniji ni zaspalo na lovorikah. Vse boljše dosežke dosegajo mladi, ki zmagujejo na najpomembnejših mladinskih dirkah, prav tako je še vedno v popolnem razcvetu tudi rekreativno kolesarstvo, kar je zagotovo posledica vseh uspehov, o katerih si Slovenija pred desetimi leti ni upala niti sanjati, kaj šele da bi jih napovedala – ker bi tistega, ki bi kaj takšnega glasno omenjal kot verjetnost, najbrž odpeljali na resne preglede v kakšno pooblaščeno institucijo.