Ko so britanskega znanstvenika Arthurja Eddingtona kmalu po objavi Einsteinove splošne teorije relativnosti pred dobrimi sto leti pobarali, da je verjetno eden treh ljudi na svetu, ki jo res razume, je ostal tiho. Ko so mu zato rekli, naj ne bo skromen, je odvrnil: »Sploh ne. Poskušam se domisliti, kdo bi bil tretji.« Pa vendar se je ta umotvor o prostoru-času in njegovem ukrivljenju, ki še danes veliki večini ljudi ni jasen, s poskusi in opazovanji sčasoma sijajno izkazal (razen pri zelo majhnih delcih). Podobno pot je prehodila večina uveljavljenih znanstvenih teorij, tudi tista manj eksaktna, da se naš planet segreva zaradi človeške dejavnosti, prvenstveno zaradi izpustov v ozračje pri kurjenju fosilnih goriv. Zanikovalci so počasi postali vse bolj odrinjeni na rob, teorija sama pa se je spremenila v prakso, najprej zato, ker je široka znanstvena skupnost zanjo ponudila vse več dokazov, drugič pa zato, ker v njej vsi živimo. Povprečna temperatura planeta, ki jo določijo s tisoči merjenj po vsem svetu, se bo po modelih ob sedanji stopnji izpustov do konca stoletja dvignila za 2,7 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo sredine 19. stoletja. Kot bi, karikirano, a sorazmerno, človeku povprečno temperaturo dvignili na kakšnih 43 stopinj Celzija.
Generalni sekretar OZN je rekel, da je planet na urgenci. A kljub temu so se države sveta na letošnji podnebni konferenci COP 27 v Egiptu dogovorile samo o tem, kdo bo plačeval stroške bolniške, ne pa, kako ozdraviti pacienta. Skupina 134 držav v razvoju je dosegla zavezo o oblikovanju sklada z imenom izguba in škoda, preko katerega bodo podnebno najranljivejše države v razvoju lahko razvitim izstavile račun za posledice naravnih katastrof, ki nastajajo in jih prizadenejo zaradi podnebnih sprememb. Nekaj zgodovinske pravičnosti v tem gotovo je, zahod in še kdo kje drugje je svoj kvantni skok v razvoju dosegel z industrijsko revolucijo in onesnaževanjem na račun vseh na planetu, medtem ko so mnoge nerazvite države in države v razvoju (ne pa vse) k onesnaženju prispevale zelo majhen delež. In ustanovitev sklada je bila odprta že trideset let, pa se ni nikamor premaknila (vprašanje sicer je, ali se bo, glede na opozorila, da je vzpostavitev sklada zelo zapleten zalogaj).
Vendar je na podnebni konferenci ostal priokus, da se je vso pogajalsko voljo izčrpalo za dogovor o skladu in je bilo ob bližajočem se požaru glavno vprašanje, kdo bo plačal za pogorele hiše, ne pa, kje dobiti vodo za gašenje. Ni bilo namreč napredka glede ključnih zavez o zmanjšanju porabe fosilnih goriv. Na konferenci so sicer ohranili zapisan cilj, da se segrevanje planeta omeji na največ 1,5 stopinje Celzija, poti do njega pa ne. Tako se celo ustvarja začarani krog, v katerem bodo prizadete države izstavljale vedno višje račune za odpravo posledic katastrof, ki jih bo vse več, ker ne bo zadostnih ukrepov proti njim.
Seveda je tudi glede zmanjšanja izpustov vprašanje denar. Države proizvajalke nafte in industrija razvitih držav pa tudi mnogih držav v razvoju so močan lobi. A ne gre le za to. Svet gre na splošno v smer nastanka novih centrov moči, ki niso sposobni tvorno sesti za mizo pri ključnih izzivih. Nazoren, pa ne edini primer so odnosi med ZDA in Kitajsko, dvema največjima svetovnima gospodarstvoma, dvema največjima proizvajalkama škodljivih izpustov (pri čemer je Kitajska celo klasificirana kot država v razvoju) in hkrati vse manj zmožnima sodelovanja. Energetska kriza, ki je nastala zaradi ukrajinske vojne, je še dodaten zaviralni dejavnik za zmanjšanje izpustov v trenutku, ko bi bil popoln uspeh konference v Egipt dobrodošel in potreben, tako iz podnebnih razlogov kot zaradi signala, da vsa mednarodna skupnost o čem še lahko najde skupni jezik.
