Vojna v Gazi se od minulega petka nadaljuje v drugem krogu. Potem ko se je še enkrat – tako kot ob številnih drugih zamenjavah ujetnikov v preteklosti – izkazalo, da se Hamas in Izrael lahko dogovorita vsaj o trgovini s človeškimi življenji, se je šest dni trajajoča prekinitev spopadov po 110 izpuščenih Hamasovih talcih in 180 izpuščenih palestinskih zapornikih končala. V Gazo se je vrnil pekel na zemlji. Konec je tišine, ko so se prebivalci lahko oskrbeli z nujnimi potrebščinami, poskušali najti primerno zatočišče in v miru pokopali svoje mrtve.
Da bo po kratkem humanitarnem premoru v spopadih prišlo do obnovitve napadov, Izrael nikoli ni skrival. Zastavljena misija nemogoče – popolno uničenje Hamasa – ni bila končana. Tudi vsi talci še niso bili izpuščeni. Zalomilo se je tudi pri morda želenem množičnem begu Palestincev iz enklave po obsežnih bombardiranjih severa Gaze in sistematičnem rušenju celih stanovanjskih sosesk. Poskusa etničnega čiščenja – še ene potencialne rešitve izraelske politike za konflikt s Palestinci – ob mednarodnih kritikah ni bilo mogoče izpeljati predvsem zato, ker Egipt ni bil pripravljen sprejeti palestinske populacije. S tem bi režim Fataha Al Sisija za nedoločen čas prevzel skrbništvo nad Palestinci. Ti pa po letu 1948, ko je prišlo do ustanovitve Izraela in prve nakbe, ne v Egiptu ne v Jordaniji ali Libanonu nikoli niso bili sprejeti odprtih rok, ker je njihova prisotnost pomenila vir politične destabilizacije zaradi trajajočega izraelsko-palestinskega konflikta.
Kaj torej ostane Palestincem, mednarodni skupnosti, razdeljeni glede premirja v Gazi, humanitarnim blažiteljem vojnih grozot iz Združenih narodov ter bližnjevzhodni regiji v drugem delu vojne med Izraelom in Hamasom? Za glavno izraelsko podpornico v operaciji vzpostavljanja novih političnih dejstev v regiji, ki poteka pod naslovom »uničenje Hamasa«, je število civilnih žrtev, med katerimi je več kot 6000 otrok in žena, postalo zelo problematično. Zato se sedaj z vrha ameriške administracije krepijo pozivi Izraelu, naj stori kar največ, da zaščiti civiliste. Zunanji minister Blinken je na zadnjem obisku v Tel Avivu zaščito civilistov postavil kot eno izmed ameriških rdečih črt za podporo Izraelu. Obrambni minister Austin je nato zelo pozno dodal še ugotovitev, ki jo od začetka vojne čivkajo že vrabci: da se v urbanem konfliktu ne da zmagati brez smrti civilistov. Izrael je z vojnimi grozotami v prvem delu vojne, za katere je soodgovorna mednarodna skupnost, in z nadaljevanjem vojne v Gazi že zasejal seme novih upornikov, ki se jih bo glede na politično-ideološko-zgodovinski pogled na konflikt v nekaterih delih sveta spet označilo za teroriste ter se pozneje spraševalo, od kod so se vzeli.
Palestinci so sedaj večinoma le še na polovici že tako miniaturnega ozemlja Gaze soočeni z novim zemljevidom Izraelcev, ki naj bi jim omogočal umik na varno. To je tisto večje zavzemanje za izogibanje civilnim žrtvam, ki ga terjajo ZDA. Brez večjega pritiska na prizadevanje za popolno premirje Palestincem po tako zastavljenih ameriško-izraelskih parametrih še naprej grozi, da bodo kot zajci na (ne)nevarnih območjih čakali, da bo izraelska vlada slednjič odločila, da so njeni cilji v Gazi uresničeni. V preteklih tednih so ti cilji nihali od napovedi popolnega uničenja Hamasa do vzpostavitve takšnega varnostnega okolja v Gazi, da od tam ne bo več mogoče izvesti 7. oktobru podobnega terorističnega napada na Izrael. Ko francoski predsednik Macron izzivalno pravi, da lahko popolno uničenje Hamasa traja deset let in da je treba precizirati cilje za Gazo, teh opomb ne gre povsem zanemariti. Kajti točko, v kateri se bo izraelska vojna vlada zedinila o končanju napadov ali pa bo razpadla, bo predstavljal prav obseg nadaljnjih civilnih žrtev ali ocena o uresničitvi ciljev v Gazi. Regiji medtem grozi, da bo s širitvijo konflikta počila po šivih.
