Odhajajoči predsednik države Borut Pahor je, kot v večini svojega delovanja zadnjih let, znova povsem spolariziral javno mnenje, ko je sicer podpisal ukaz o razrešitvi veleposlanika v ZDA Toneta Kajzerja, k temu pa dodal nekaj zanj nenavadnih vsebinskih »pojasnil«. Treba je priznati, da ima Pahor prav v točki, ko predlagatelja, vlado Roberta Goloba, okrca, ker se z njim ni posvetoval o Kajzerjevem odpoklicu, bistveno več dilem, vprašanj, nejasnosti in tudi kritik pa je povezanih z njegovimi argumenti, češ da gre pri odpoklicu ambasadorja za nesorazmeren ukrep. Lahko bi rekli, da je ta del Pahorjevega posega v debato o veleposlaniku Kajzerju najbolj »nesorazmeren« glede na predsednikovo doslej razvpito inertnost pri ocenjevanju ukrepov vlade, zlasti prejšnje Janševe.
Pahorjev očitek premierju Golobu in prvi diplomatki Tanji Fajon, da se vlada o odpoklicu ni posvetovala z njim, je skratka utemeljen. Pa tu ne gre za Pahorja osebno, ampak za odnos vlade do funkcije predsednika republike, ki veleposlanike tudi imenuje – še zlasti v času tik pred predsedniškimi volitvami in zagretih javnih razprav o pomenu te funkcije v državi. Najmanj nevljudno, pa tudi nepolitično in nedržavno je, da veleposlanika zamenjajo mimo konzultacij s predsednikom države – in to ne glede na to, da je bil ta konkretni precedenčni odpoklic utemeljen. Pri čemer se tak netakten način odpoklica nanaša na odpoklic veleposlanika iz verjetno najpomembnejše države sveta. Zgolj retorični medklic: bi Golobova vlada ravnala enako neposvetovalno, če bi bil predsednik države recimo sedanji kandidat Milan Brglez? Spoštovanje državnih institucij in njihovih pristojnosti je skratka nujno, ker so ravno institucije temelj državnosti.
A naj to napako Golobovih za hip odmislimo in se posvetimo Pahorjevemu ravnanju. Predsednik je imel načeloma, ko so ga potisnili ob zid, na razpolago dve možnosti: da odpoklic podpiše in potem znotraj zidov Gregorčičeve 20 potiho opravi šolanje Goloba in njegovih kadrov glede spoštovanja državnih institucij; druga opcija pa je bila, da odpoklica ne podpiše in javnih pojasnil za svoje početje ne podaja, kot jih denimo ni premier Janša, ko je nespodobno in nesmiselno zadrževal imenovanje evropskih delegiranih tožilcev. Pahor pa je pri utemeljevanju svojega podpisa ubral zanj tipično »tretjo pot«: razrešitev je podpisal, hkrati pa jo pokomentiral kot nesorazmeren ukrep, kar je po vsebini odkrit očitek Golobovi vladi, da je pri odpoklicu Kajzerja ravnala bistveno pretirano. Škoda, da je Pahor glede tega ostal pri enostavčnici: če je že stopil na nevarno polje komentiranja početja nove vlade, bi bilo dobrodošlo – da bi se izognil prihodnjim zapletom in v korist delovanja tako diplomacije kot državne uprave –, da bi to nesorazmernost podrobneje pojasnil. Potem bi javnost lažje razsojala o tem, ali ga je Golobova vlada pri odpoklicu Kajzerja res polomila. Ta nedorečenost namreč krepi vtis, da je Pahor zgolj nekaj vrgel v eter, da se ne bi zameril Janševim volilcem, ki jih je ujčkal zadnji dve leti, ko ni javno problematiziral skorajda nobene še tako sporne poteze prejšnje vlade.
Pahor je s to frazo tudi neposredno pomagal SDS pri včerajšnjem vlaganju interpelacije proti zunanji ministrici Tanji Fajon. V nogometnem žargonu bi rekli, da je Janši podal žogo na nogo pred gol skorajda tako natančno kot kak Luka Modrić. Vlagateljem interpelacije se zanjo sploh ne bo treba posebej truditi: dovolj bo, da bodo levosredinski vladi očitali, da je njihov, torej levosredinski predsednik Pahor vladi očital sprejem nesorazmernega ukrepa. In ne dvomimo, da bodo na Trstenjakovi to podajo dodobra izkoristili.
