KLS Ljubno ni samo eno najuspešnejših slovenskih zasebnih podjetij, ampak tudi eno najpomembnejših evropskih podjetij za izdelavo zobatih vencev. Dobavljajo jih Volkswagnu in Škodi ter kopici drugih avtomobilskih velikanov. Pokrivajo 80 odstotkov tega segmenta trga. Ker v KLS vsaj do oktobra ne bodo mogli zagnati strojev, še vedno namreč sanirajo poškodovano strojno opremo, stoji tako rekoč polovica evropske avtomobilske industrije. Na tem trgu je ljubenski KLS nenadomestljiv, v lokalnem okolju pa je neprecenljiv; če preselijo ali ustavijo proizvodnjo, v regiji sprožijo socialno bombo. Še dobro, da se v podjetju te svoje družbeno-gospodarske odgovornosti zavedajo, kajti država je ne prepoznava.
Desetletje so namreč na Ljubnem kričali, da grozi katastrofa, rotili so pristojne državne organe in uradnike, naj jih zaščitijo z varnimi protipoplavnimi nasipi, kljub temu pa so 4. avgusta zgolj nemočno opazovali, kako jim deroča reka odnaša njihovo življenjsko delo in premoženje. »Direkcija za vode je sporni nasip pregledala po poplavah leta 2012 in se zavezala, da ga bo uredila,« se spominja župan Ljubnega Franjo Naraločnik. Nazadnje so bili pristojni z direkcije na Ljubnem lani in znova so obljubili, da bodo protipoplavni nasip pri industrijski coni Loke, ki bi moral biti le začasen in o katerem je stroka ugotovila, da ni zgrajen v skladu s strokovnimi smernicami, popravili in ga nadomestili s trajnim in predvsem učinkovitim ukrepom. Tega niso naredili! Podjetja Rihter, Davidov hram, Nadlučnik in KLS danes škodo preštevajo v stotinah milijonov evrov. Država in zavarovalnice jim bodo povrnile kvečjemu desetino tega.
Da prav organ, ki smo mu zaupali urejanje vodotokov, nosi levji delež krivde za razsežnosti avgustovske katastrofe, ni posebno revolucionarna ugotovitev, a šele zgodbe, kot je zgornja, razkrivajo neslutene (evropske!) posledice njegovega početja. Kronologija sfižene protipoplavne zaščite na Ljubnem (in še kje!) dokazuje, da so pristojni državni organi svoje naloge opravljali malomarno, brezvestno in nestrokovno. Celih trideset let!
Naravnost absurdno je, da po vsem tem na direkciji za vode danes s prstom kažejo na druge, rekoč, saj so vedeli, da gradijo na poplavnem območju. Ampak pristojnih to ne odvezuje odgovornosti, kajti gradbena dovoljenja so jim izdali državni organi skladno s prostorskimi načrti, ki so jih vedno verificirali. Tudi obljuba resornega ministra, da država take gradnje ne bo več dopuščala, ne rešuje nakopičenih težav, saj je na poplavnih območjih zgrajenih že na tisoče objektov. Vseh vendar ne moremo preseliti. Zato bi bilo edino razumno, da jih država poskuša po najboljših močeh zaščititi pred naravnimi katastrofami. Začenši s tistimi, ki ji prinašajo dodano vrednost, ki so neprecenljivi z narodnogospodarskega vidika.
Če se v svoje majhne vrtičke zakopani državni uradniki tega ne zmorejo zavedati, bi se morali vsaj najvišji predstavniki države. Čeprav niti premier Robert Golob niti predsednica države Nataša Pirc Musar nista osebno odgovorna za izpričano malomarnost in brezbrižnost državnih uradnikov in direkcije pri gradnji protipoplavne zaščite, pa sta predstavnika države, ki je te podjetnike, a ne le njih, tudi prebivalce Zgornje Savinjske doline, desetletja puščala na cedilu in ostajala gluha za njihova ponavljajoča se opozorila o nezadostni protipoplavni zaščiti. Onadva sta danes predstavnika anemične države, ki je odgovorna za njihovo nesrečo. Opravičiti bi se jim morala za njihova izničena življenjska prizadevanja in prizadejano škodo!
