Geografi ljubljanske univerze in Geografskega inštituta Antona Melika so minulo nedeljo na območju Ljubljanskega barja opazili temno in smrdečo tekočino v potoku v Bevškem jarku, ki se je izlivala tudi v Ljubljanico. Iz posnetkov iz zraka, ki jih je napravil profesor dr. Uroš Stepišnik z oddelka za geografijo ljubljanske filozofske fakultete, je jasno razvidno, kako se temna tekočina razliva v Ljubljanico in kako je od sotočja naprej obarvana tudi Ljubljanica. Vidna so tudi barjanska polja, pokrita s temno tekočino.
Predsednik krajevne skupnosti Bevke Jernej Lenarčič je za STA ocenil, da bi lahko šlo za naravni pojav, ki se je zgodil po poplavah v začetku meseca. Že nekaj dni po poplavah naj bi se začel širiti smrad po gnilobi in mrhovini. To je Lenarčič pripisal gnitju tamkajšnjega rastja in v poplavah umrlih živali, kot so krti in miši. Pojav naj bi bil po letošnjih poletnih poplavah toliko bolj intenziven zaradi visokih temperatur, je ocenil Lenarčič.
A zaradi suma, da bi lahko šlo za večje onesnaženje, so geografi podali prijavo na policijo in inšpekcijske službe. K temu so jih očitno spodbudili rezultati hitrih testov, ki so v odvzetem vzorcu pokazali visoke količine fosfatov in kloridov, kot jih na terenu v Sloveniji še niso izmerili. Policisti so si lokacijo že ogledali, uveden bo tudi inšpekcijski postopek. Kaj natančno je temna snov, in predvsem, ali je nevarna zdravju ljudi ali okolju, bodo pristojni lahko sklenili, ko bodo dobili rezultate analiz odvzetih vzorcev.
Da so geografi pomislili na onesnaženje Ljubljanskega barja na primer s komunalnim blatom, sploh ni presenetljivo. V zadnjih letih smo bili namreč priča več primerom nevestnega in neekološkega ravnanja posameznikov, ki so pokazali, da je okoriščanje z neustreznim ravnanjem z odpadki še kako živahen posel, ki mu inšpekcijskim službam in organom pregona očitno še ni uspelo nadeti uzd.
Osvežimo si spomin. Leta 2021 je več kot 500 ton komunalnega blata iz čistilnih naprav končalo v Vodulah pri Dramljah, v industrijski coni v Šentjurju, v Jerčinu in v Spodnjem Gruškovju. Leto pozneje je občan v enem od jarkov na Ljubljanskem barju v občini Vrhnika opazil črno zaudarjajočo goščo s primesmi PVC-vrečk. Lani je več kmetov po svojih poljih v občinah Slovenj Gradec, Dravograd in Mislinja raztrosilo skupno okoli 510 ton snovi, za katero so verjeli, da je gašeno apno. Izkazalo se je, da so kmetije od lokalnega podjetnika nevede kupovale industrijsko sadro, ki je bila onesnažena s težkimi kovinami.
V nekaterih od zgoraj navedenih primerov so stekli postopki in policisti so ovadili več oseb. Če jim bo krivda dokazana tudi na sodiščih, bodo organi pregona sicer lahko zadovoljni, da je bilo pravici zadoščeno, a takšnega razpleta vseeno ne bomo mogli oceniti kot pozitivnega brez grenkega priokusa. Kljub morebitnim pravnomočnim obsodbam bo okolje še vedno moralo nositi posledice onesnaženja. Zato reševanje problematike okoljske kriminalitete od države terja rešitve, pri katerih bo v ospredju bistveno več ukrepov, ki bi preprečili, da odpadki ali industrijske odplake sploh pristanejo v bližnjem potoku, na oddaljenem travniku ali v manj obljudenem gozdu.
