V Sloveniji je šestnajst zavetišč za živali. Nekatera sprejemajo samo mačke, psov ne. Ker jih je premalo, so prenatrpana. Njihovo financiranje ni urejeno, in kot ga niso uredile njene predhodnice, ga očitno ne bo niti trenutna vladajoča koalicija. Njeni poslanke in poslanci so namreč spisali predlog novele zakona o zaščiti živali, ki se problematike obstoječih zavetišč sploh ne dotika oziroma je ne naslavlja, kot bi učeno rekla poslanka SD Meira Hot. Ne »naslavlja« pa je zato, ker bi bilo treba po njenem najti zakonsko rešitev, ki bi zavetiščem preprečila bogatenje.
Bogatenje? Če bi bila zavetišča res zlata jama, bi jih gotovo imeli vsaj 160, ne le šestnajst. Če bi bila res zlata jama, bi jih ustanovilo vsaj vseh dvanajst mestnih občin in ne zgolj tri (Ljubljana, Maribor in Koper). Vsa druga so namreč v zasebni lasti. Če bi bila zavetišča za zapuščene živali res tako donosna, bi se zanesljivo našlo nekaj podjetnih Gorenjcev, ki bi z največjim veseljem sprejemali zapuščene pse ali tiste, ki jih nevarnim posameznikom ob asistenci policije trajno odvzamejo inšpektorji, in bi mastno služili z njimi. Pa vsa Gorenjska nima niti enega zavetišča za pse. Le zakaj ne? Ste si, prijatelji živali, ki sedite v vladnih in parlamentarnih sobanah, kdaj »naslovili« to vprašanje?
Grozljivka, ki se je te dni dogajala pred odročnim Zavetiščem Horjul, bi morala biti zadnje svarilo, da je vrag odnesel šalo in da je treba problematiko zaščite živali »nasloviti« celovito, ne polovičarsko in z levo roko, kot so to storili predlagatelji zakonske novele.
Preberite še: S puško prišel po odvzetega psa
V nedeljo je, kot že večkrat poprej, v horjulsko zavetišče pridivjal možakar, ki mu je veterinarska inšpektorica avgusta lani trajno odvzela psa. Ta skrajni ukrep je utemeljila s pojasnilom, da je žival obvarovala pred mučenjem. Kuža je bil namreč privezan na tovornjak, bil je lačen in žejen, okolica je zaudarjala po urinu in blatu, bil je kakih petnajst kilogramov prelahak ... Inšpektorica je pristojnemu Zavetišču Horjul naložila, da ga sprejme v oskrbo. Lastnik se je zoper trajni odvzem pritožil, vendar je kmetijsko ministrstvo pritožbo zavrnilo, zadeva pa je zdaj na upravnem sodišču.
Čeprav Zavetišče Horjul psa ni sprejelo na lastno željo, saj je to na podlagi inšpekcijske odločbe dolžno storiti, ker izvaja javno službo, mu bivši lastnik nenehno grozi in žival zahteva nazaj. Grožnje so večkrat prijavili policiji, zgodilo se ni nič. Minulo nedeljo naj bi grozil celo s strelnim orožjem, pristojni pa znova nič. Gledajo stran in molčijo, kot da ne bi tokrat zaradi ene živali viselo na nitki več človeških življenj in kot da ne bi kužku Bobu grozila vrnitev k domnevnemu mučitelju, če držijo ugotovitve inšpektorice.
Da so pogosto izpostavljeni grožnjam tistih, ki so jim odvzeli živali, opozarjajo tudi v drugih zavetiščih. Če policija ni sposobna ustaviti nasilnežev in če jim uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter kmetijsko ministrstvo nista sposobna dopovedati, da so brez živali ostali zato, ker so jih mučili ali zanemarjali, ne zato, da bi zavetišča bogatela z njimi, potem naj skrb za živali, odvzete ob asistenci policije, prevzamejo sami. Naj država odpre zavetišče zanje in naj plačuje varnostnike, ki bodo noč in dan bedeli nad oskrbniki takšnega zavetišča. Nevarnim posameznikom odvzeti žival in oditi domov, vse posledice pa prepustiti peščici zavetiščnikov, ki še vztrajajo pri tej dejavnosti, je namreč smrtno nevarno in neodgovorno početje. Še sploh, če imajo ti zavetišče na domačem dvorišču.
Preberite še: Psov, odvzetih nevarnim osebam, ne bodo več sprejemali
