Nicola Sturgeon je v čustveni odstopni izjavi (po večinskem prepričanju iskreno) nanizala osebne, strankarske in državne razloge za odhod s položaja škotske premierke, prepričana, da je to dobro zanjo, za vladajočo Škotsko nacionalno stranko (SNP), za Škotsko in, kar je ključno, za škotsko neodvisnost. Presodila je, da je preveč razdvajajoča osebnost, da bi se Škoti premaknili iz pat položaja, v katerem sta tabora zagovornikov in nasprotnikov neodvisne Škotske že dolgo povsem izenačena.
Upravičeno je ugotovila, da je Škotska ta čas v veliko boljšem položaju, kot je bila leta 2014. To je bilo leto, ko je – po bolečem porazu zagovornikov neodvisnosti na prvem referendumu – Sturgeonova prevzela krmilo SNP in vlade. Je Škotska res v boljšem položaju, kot je bila pred dobrimi osmimi leti, ker je na čelu vlade ženska? In ker je bila prva ženska na tem položaju in je po voditeljskem stažu dosegla škotski rekord? Zagotovo, čeprav tega ni mogoče dokazati. Vsekakor se je med covidno pandemijo kot voditeljica izkazala veliko bolje kot njen žurerski kolega v Londonu Boris Johnson, ki se je lani do zadnjega oklepal oblasti, čeprav ga tam niso več hoteli ne Britanci ne njegovi konservativci. Nenadni odstop Nicole Sturgeon, za katerega se je odločila zaradi ljubezni in dolžnosti do Škotske, je bil toliko bolj šokanten zato, ker smo v politiki vajeni johnsonovskega oklepanja oblasti do zadnjega.
Sturgeonova ni edina ženska, ki se je odločila posloviti od oblasti, čeprav ji ne bi bilo treba. Sredi januarja je z odstopom šokirala novozelandska premierka Jacinda Ardern, ki je postala najmlajša premierka v zgodovini in je bila šele druga premierka, ki je med službovanjem postala mati (prva je bila Benazir Buto v Pakistanu, ki so jo umorili nasprotniki njene liberalne in posvetne politike). Odstopna govora Sturgeonove in Ardernove sta si zelo podobna v delu, kjer govorita o pregorelosti ter pomanjkanju zasebnosti in časa za zasebno življenje. »Človek sem. Vse damo od sebe, dokler lahko, potem pa pride čas, ko ne zmoreš več. Zame je ta čas zdaj,« je 19. januarja dejala Jacinda Ardern. »Nisem samo političarka, ampak tudi človeško bitje. V tej službi moraš dati vse od sebe, kajti država si ne zasluži nič manj kot to. Resnici na ljubo pa to lahko počneš le določen čas, potem pa pride trenutek, ko se je treba posloviti. Vedno si v službi, sploh v teh časih nimaš nobene zasebnosti,« je potožila Sturgeonova. Vnaprej je zavrnila očitke kritikov, da odstopa zaradi kopice aktualnih problemov, ki so zamajali njeno priljubljenost (to so, mimogrede, očitali tudi Ardernovi). Njena priljubljenost je ostala zavidljivo visoka. Dejala je, da je veteranka dnevnih političnih bitk in bi v njih lahko vztrajala, če se ne bi odločila drugače. Pretehtal je predvsem premislek, da bo njen odhod koristil prizadevanjem za škotsko neodvisnost. Poudarila je, da je nezaslišano, da britanska vlada kljub temu, da je s SNP zmagovala na volitvah za volitvami, ne dovoli ponovnega referenduma o neodvisnosti. Ključno vprašanje je, ali ga je Sturgeonova s svojim odhodom oddaljila ali približala.
Vladajoči desničarski konservativci, ki so bili na Škotskem vedno politični pigmejci, pa tudi opozicijski laburisti, ki so bili veliko let orjaki, vodilna politična sila na Škotskem, so – raje potihem kot na glas – navdušeni nad njenim odhodom. Oboji so proti škotski neodvisnosti in prepričani, da jo je odhod Nicole Sturgeon odložil. Najbrž imajo prav. Veliko je odvisno od tega, kdo jo bo nasledil, in od tega, ali si bo upal, kot je nameravala Sturgeonova, prihodnje volitve na Škotskem razglasiti za referendum o neodvisnosti.
