S sinočnjim »uradnim« odprtjem je po več kot dveh letih prenove in vložku približno 27 milijonov evrov vsaj za silo zaživelo novo ljubljansko »kreativno in družabno središče«, Center Rog – za silo pač zato, ker precejšen del stavbe še ni popolnoma urejen in opremljen, vključno z delavnicami (ali »proizvodnimi laboratoriji«, kot jih označujejo), ki naj bi bile dokončno predane namenu prihodnji mesec, podobno kot večina lokalov in drugih prostorov. Vsekakor gre za pomembno pridobitev, ki bo verjetno v več pogledih dopolnjevala kulturni in ustvarjalni utrip mesta, zato je morda tudi nekoliko ironično, da so odprtje centra, katerega dejavnosti naj bi bile namenjene najširši javnosti, spremljali protestno bobnanje nasprotnikov njegove zasnove, okrepljeno varovanje, tudi specialnih policijskih enot, in nazadnje celo nekaj izgredov, ki jih je bilo treba miriti s solzivcem.
Zaradi omenjenega rahlo skisano slovesno vzdušje bi težko pripisali zgolj nekakšni trmi nekdanjih uporabnikov Roga, ki se ne želijo sprijazniti z nasilno izselitvijo iz bivše avtonomne cone, kot jo je ljubljanska občina na dokaj nespodoben način izpeljala v začetku leta 2021. Ti morebiti res pomenijo jedro »kritikov«, vendar se njihovim očitkom pridružujejo še številni ustvarjalci in organizacije, pa bržkone tudi marsikdo, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov počuti odrinjenega iz pripovedi o »najlepšem mestu na svetu«: novo središče naj bi bilo po njihovem mnenju namenjeno predvsem izbrancem in interesom kapitala, ne pa tudi »običajnim« kulturnim in kreativnim delavcem, ki se že dolgo spopadajo s kroničnim pomanjkanjem primernih prostorov za produkcijo. Vodstvo zavoda sicer poudarja, da bodo zmogljivosti centra na voljo prav vsakomur (resda proti manjšemu plačilu), videti pa je, da je trenutek, ko bi obe strani lahko res slišali druga drugo, že davno minil. Naključna ilustracija tega bi lahko bil sinočnji prizor, ko v razsvetljeni zgradbi klepetajo povabljenci, na drugi, bolj mokri strani steklenih površin pa se stiskajo gruče tistih, katerih besede so padale v prazno – in ki hkrati kljub morebitni upravičenosti niso bile vselej posredovane na primeren način.
Povedano drugače, ostra razhajanja delno izvirajo iz nezmožnosti dialoga, nemara tudi iz različnega razumevanja »javnega«, v dobršni meri pa tudi iz nezadovoljstva nekaterih s splošnimi usmeritvami občinske politike, ki jih je pred odprtjem prenovljenega Roga morebiti kar malce pretirano neposredno izrazil župan Zoran Janković, češ da bo novo središče ugodno vplivalo na vrednost okoliških nepremičnin. V tem smislu ni težko razumeti, da kritiki prenovljene »tovarne idej« njeno zasnovo vidijo zgolj kot delček mozaika v vse hujši gentrifikaciji ter »elitizaciji« središča Ljubljane – to pač vse bolj postaja mešanica doživljajskega parka za turiste in različnih »naložbenih priložnosti« za premožne, ki je tako s cenami storitev ter stanovanj kot z gnečo ali čudaškimi dogodki že precej oddaljena od potreb, želja ter zmožnosti običajnega prebivalstva. A obenem je bilo tudi jasno, da Rog po prenovi pač ne bo le nekakšen čeden vsebinski nadomestek nekdanje »samoupravne« avtonomne skupnosti, v kateri so našle prostor dejavnosti, za katere institucionalni del družbe ni znal, zmogel ali hotel poskrbeti, temveč ustanova, ki bo razne oblike ustvarjalnosti podpirala na drugačen, četudi morda nič manj vključujoč način – in kot takšni ji lahko zaželimo vso srečo, kar pa ne pomeni, da v prihodnosti ne bo treba nasloviti tudi tistih težav, ki jih novi Center Rog mogoče ne more.
