Letošnja Prešernova proslava v Cankarjevem domu je močno burila duhove že kakšen mesec. Na koncu smo dobili spodobno bero nagrajencev z večno isto napako slovenskega patriarhata: Ema Kugler je bila letos edina individualno nagrajena ženska.
A njena nagrada je prelomna v več smislih. Najprej zato, ker gre za ustvarjalnost zunaj vseh utečenih tokov, za ustvarjalnost, ki nima referenc, ampak je postala referenca sama. In potem zato, ker jo je dobila oseba, ki je od začetka do konca svobodnjak, to pa pri nas pomeni človeka na eksistenčnem minimumu, če mu ne priskočita na pomoč družina ali redni pogodbeni aranžma v kakšni instituciji. Ema Kugler te opore ni imela, ne v filmski ne v televizijski javni sferi, ji je pa dolga leta pomagal zasebni producent, ki je prepoznal njeno ustvarjalnost in vztrajnost. Ema Kugler je tako na veliki oder Gallusove dvorane prikorakala iz neogrevanih hal, kjer je dolga leta svoje zamisli pretapljala v scenografije, kipe, filmske podobe, zgodbe. A na tem odru je za čuda delovala, kot da tja sodi ravno tako naravno kot med barve in žage in mavec. Kot da je po dolgi vijugasti poti nasmejana prišla na kraj, ki jo je čakal, da vsaj za trenutek postane protipol tako vladajoči neoliberalni ideologiji umetnosti na trgu kot Muhovičevim govorancam, da se v »degradaciji oglaša čista vera v nujnost zdrave rasti«. Njeno držo so z neverjetnim aplavzom potrdili tudi tisti, ki niso videli nobenega njenega filma. Bil je enostavno skrajni čas, da neodvisna kultura zasede Parnas, nasmejano. In strašna ironija je, da ji je nagrado po prejšnjih neuspelih poskusih podelil prav ta zadrti upravni odbor Prešernovega sklada. Očitno si ni več upal ignorirati sto in več mednarodnih nagrad.
Podelitev je bila sicer znova neki polizdelan režijski koncept, eklektičen, zaprašen modernizem, kot da ne bi živeli v času, ko gre tisti svet v franže. Menda tudi zato, ker naj bi upravni odbor na režiserja Matjaža Fariča, ki je pred leti tudi sam dobil skladovo nagrado, izvajal neznosne pritiske, ki so očitno stalnica jare gospode v upravnem odboru; očitno se jim zdi, da oni vedo o koreografiji več kot njihov nagrajeni umetnik. Takšnim pritiskom se je pred leti javno uprl Mare Bulc. Ni zaleglo.
Tako smo lahko bili veseli le enega, za večino neopaznega žebljička pod zadnjico nazadnjakov: Zdravljico smo slišali v izvirni inačici (»vsak, kar nas dobrih je ljudi«), in ne v cenzurirani Bleiweisovi, desnici ljubi »Bog, kar nas dobrih je ljudi«.
In ja, po koncu je prišla na oder Svetlana Makarovič in prebrala svojo pesem in nebo nam ni padlo na glavo in ljudje so ji ploskali. Ves špetir minulih tednov, vsa domnevna skrb za zakonitost je bila zgolj dlakocepstvo, ideološka in birokratska togost upravnega odbora tam, kjer bi morali vladati razumevanje individualnosti, dialoškost, dobronamernost in iskanje rešitev namesto kuhanja prepirov. Da so te iste, od države plačane glave, ki so tako strastno prisegale na črko pravilnika, red in uzance, med branjem Makarovičeve začele vstajati in kot kakšni protestniški pobalini riniti ven iz vrst sedečih, je najboljši dokaz njihovega slovenceljstva. Da niso znali poskrbeli niti za dostojen dostop gibalno oviranih nagrajencev na oder in so ti morali loviti ravnotežje, da ne bi padli, pa je čisto preprosto sramota.
