Predsednik vlade Robert Golob se je že v času vodenja GEN-I zavedal, da se izplača obdati tudi s kadrom s policijskimi izkušnjami, ne le z menedžerji in energetskimi strokovnjaki. Že takrat je sodeloval z nekdanjim policijskim specialcem in nekdanjim varnostnikom Janeza Drnovška Milošem Njegoslavom Milovićem, v okviru GEN-I pa je deloval tudi nekdanji preiskovalec Nacionalnega preiskovalnega urada. Nekdanji (višji) uslužbenci policije na splošno nimajo težav dobiti dobro plačanih služb v zasebnem sektorju. Marsikateri direktor si ob sebi želi imeti nekoga z dobrimi stiki v policiji in posledično z dostopom do pomembnih informacij (ali pa se vsaj prepričljivo pretvarja, da jih lahko priskrbi), ki zna napisati kakovostno kazensko ovadbo in se ji po drugi strani tudi izogniti, ki ima zgodovinski spomin in pozna marsikatero nečedno podrobnost o marsikom in ki ga je policijsko delo dovolj utrdilo, da zna ohraniti mirne živce in želodec.
Ko je Robert Golob postal predsednik vlade, mu je policijski center za varovanje in zaščito, ki varuje vse pomembnejše funkcionarje in objekte, zagotovil ustrezno varovanje. Toda zaradi pretirane sumničavosti, skrbi za zasebnost in vzporedne želje po zasebni četici zvestih varnostnikov se je premier po nasvetu Milovića, ki je Golobu in še nekaterim ministrstvom brez kakršne koli pogodbe ali pooblastila svetoval na področju varovanja, odločil za zaprto skupino izbranih varnostnikov, ki so jih za ta namen premestili s policije neposredno na vlado. Vodstvo policije je temu nasprotovalo, nazadnje pa ni imelo nikakršne besede pri izbiri Golobovih varnostnikov. Ker Golob o varnostnikih in varovanju ne ve nič, je strategijo skrbi za lastno varnost zaupal neformalnemu svetovalcu, ki je bil vmes pravnomočno obsojen na zaporno kazen in je imel bržkone vpliv tudi na to, kdo od njegovih nekdanjih sodelavcev in znancev je pristal med Golobovimi varnostniki. V vsakem primeru je Golob s tem pokazal, da bolj kot policiji in njenim nadzornim mehanizmom zaupa svojemu neformalnemu svetovalcu v kazenskem postopku.
Kdo je varnostnik predsednika vlade, je dejansko pomembno. Varnostnik ne more biti kdor koli. Ne zato, ker bi dnevno prestrezal krogle, ki švigajo proti varovani osebi, ampak že zato, ker z varovano osebo preživi ogromno časa. Čeprav naj bi bili varnostniki priučeni, da ničesar ne vidijo in ničesar ne slišijo, imajo neposreden dostop do funkcionarjevega poklicnega in zasebnega življenja. Torej tudi do izjemno pomembnih informacij, ki lahko postanejo tržno blago. Brezpogojna Goloba zaupljivost do načina izbire varnostnikov je bila zato naivna in se mu lahko na dolgi rok še maščuje.
Da predsednika vlade ponovno ne potisnemo v hromečo paranojo, bomo konstruktivni in se bomo črnim scenarijem izognili. Je pa nenavadno, da je Goloba lani poleti, ko ga je še varoval policijski center za varovanje in zaščito, izjemno razburila javno objavljena fotografija med sprehodom z otrokom po Bruslju, ki bi jo lahko posnel kdor koli, generalni sekretariat vlade pa nima težav z aktivnim simpatiziranjem in sodelovanjem enega izmed Golobovih varnostnikov s parapolicijsko organizacijo, ki je neposredno povezana z vrhom srbske politične elite in od katere se je slovenska policija dejansko in javno distancirala. Slednje meji že na brezbrižnost in nakazuje šibkost predsednika vlade pri presoji, komu zaupati ter čigave in katere nasvete upoštevati. Po optimalnem scenariju bi predsednik vlade sam zmogel takšno presojo. Če je ne zmore, pa bi potreboval vsaj boljše prišepetovalce. x
