Poljska in Evropska unija si lahko oddahneta. Čeprav poljska vladajoča populistično-ksenofobna stranka Zakon in pravičnost (PiS) ostaja najmočnejša politična sila v državi, je izgubila nedeljske parlamentarne volitve. Nove vlade ji ne bo uspelo sestaviti. Sodelovanje z njo namreč izključujejo v vseh strankah, ki se jim je uspelo prebiti v parlament. Šestinšestdesetletni Donald Tusk, najverjetnejši novi premier in vodja Državljanske platforme, ki je postala druga najmočnejša stranka v državi, se lahko upravičeno veseli, da doživlja najsrečnejše dneve v svojem življenju. Politični preobrat mu je namreč uspel na svobodnih, četudi zaradi izrazito vladi naklonjene nacionalne radiotelevizije zagotovo ne pravičnih volitvah.
Do zmage opozicije na volitvah, ki bo sestavila tričlansko koalicijo, je prišlo po dolgi in umazani volilni kampanji, v kateri se je PiS močno uštela. Tudi v tretje je stavila na nacionalistično in protimigrantsko noto, a po dveh mandatih razgrajevanja pravne države in teptanja človekovih svoboščin se ta načrt za ohranitev oblasti ni več izšel. Čeprav so Kaczynski, Morawiecki in drugi strankarski veljaki izkoristili vsako priložnost, da so Nemčijo, od katere so v zadnjem mandatu tudi zaradi notranjepolitičnih računov večkrat zahtevali reparacije po drugi svetovni vojni, slikali kot zunanjo silo, ki vodi politiko Donalda Tuska, volilci njihovim pravljicam niso več verjeli. Tudi negativna kampanja proti Evropski uniji, ki Poljski zaradi negativnih trendov na področju vladavine prava in neodvisnosti sodstva zadržuje izplačilo pokoronskih sredstev, jim ni koristila. Pod nosom so se lahko obrisali tudi z volilnim motivacijskim faktorjem, da bi na sočasnem referendumu državljani odločali o primernosti porazdeljevanja migrantov med evropske države. Večina volilcev je namreč sledila pozivu opozicije in glasovnic o tem vprašanju sploh ni prevzela, zaradi česar izid referenduma ne bo veljal. In še ena poteza je zagotovo prispevala k temu, da se na Poljskem ni ponovila velika Orbanova zmaga z zadnjih volitev na Madžarskem. Opozicija se je na volitve podala ločeno in ne kot staljena gmota političnih prepričanj in programov z edinim zveličavnim ciljem končanja vladavine PiS.
Poljaki so z največjo volilno udeležbo po padcu komunizma dokazali, da se na volitvah lahko znebiš populistov. Ko so jih v anketah ob vzporednih volitvah povprašali, kaj je najbolj vplivalo na njihovo odločitev, so odgovorili: gospodarstvo in vprašanje splava. Prvega je vlada Morawieckega pripeljala v razsulo, država se sooča z rekordnim proračunskim primanjkljajem v višini 4,5 odstotka BDP. Vprašanje splava je bilo zaradi postavljanja dodatnih ovir ženskam pri samostojnem odločanju o svojem telesu ena od dominirajočih družbenih tem, za navadne Poljake precej pomembnejša kot institucionalno vprašanje vladavine prava in podjarmljenja državnih institucij.
Poljaki so se znebili vladarjev, ki so državo iz demokracije pripeljali v neliberalno bastiljo ksenofobije. Madžarski premier Viktor Orban bo zdaj zelo osamljen. Da bi močno podporo Varšave Budimpešti nadomestil bodoči slovaški populistični premier Robert Fico, ni pretirano verjetno. Podobno kot italijanska premierka Melonijeva je tudi sam zaradi gospodarskega stanja v državi v precejšnji meri odvisen od dobrega sodelovanja z Brusljem. Pod novim premierjem Tuskom bodo Poljaki na dobri poti, da se država vrne med najpomembnejše članice EU in v njenem jedru pomembno sooblikuje prihodnost sedemindvajseterice. Za nakazujoči se premik od statusa črnega račka v status enega od ponosnih evropskih labodov jim je treba čestitati. A Tuska čaka doma veliko reform, s katerimi mora čas zavrteti nazaj v demokracijo, hkrati pa stabilizirati domače gospodarstvo ob vojni v Ukrajini in velikem številu ukrajinskih beguncev.
