Kaj slaba tolažba za slovenske odbojkarje je, da so izgubili proti prvouvrščeni reprezentanci svetovne lestvice, ki je tudi aktualna evropska prvakinja, lani pa je bila druga na svetovnem prvenstvu. Žal na olimpijskih igrah že dolgo ne velja več njihovo uradno geslo, da je pomembno sodelovati, ne zmagati. Tudi po zaslugi medijev in pokroviteljev nekaj veljajo le kolajne, slavijo se le zmagovalci, vsi drugi so poraženci.
V tem primeru to velja tudi za slovensko odbojkarsko reprezentanco, ki je od leta 2015, takrat še pod vodstvom Italijana Andree Gianija, do svojega prvega nastopa na olimpijskih igrah na evropskih prvenstvih osvojila tri srebrne in eno bronasto kolajno. In če k tem uspehom dodamo še četrto mesto na predlanskem svetovnem prvenstvu, dve četrti mesti v ligi narodov in letošnje, uradno peto mesto ob njenem debiju na olimpijskih igrah, je ne glede na to, da je ostala brez kolajne, težko reči, da je poraženka. Ali ne bi bil že skrajni čas, da postanemo realni in začnemo ceniti tudi druge uvrstitve, ne le kolajne?
Kje pa bo po olimpijskem turnirju končala slovenska moška odbojka? V tem trenutku, ko so glave še vroče, je težko kar koli napovedovati. Zavedati se moramo, da je menjava generacije pred vrati. Klemen Čebulj je za prihodnje leto že napovedal, da si bo vzel reprezentančni odmor, skoraj zagotovo je bil Pariz zadnje veliko tekmovanje za dolgoletnega slovenskega organizatorja igre Dejana Vinčića. Ali tudi za kapetana Tineta Urnauta, Alena Pajenka in Gregorja Ropreta, ki so vsi že napolnili 35 let, nekateri tudi že več, še ne vemo. Urnaut, ki ima nemalo zaslug za preporod slovenske odbojke, pravi, da je do naslednje reprezentančne akcije še dovolj časa za razmislek.
Toda tudi če se vsi omenjeni igralci poslovijo od reprezentančnega dresa, prihodnost le ni tako črna, kot je videti na prvi pogled. Rok Možič je že nekaj časa eden najboljših mladih odbojkarjev na svetu, potem so tu Nik Mujanović, ki je bil najmlajši udeleženec olimpijskega turnirja, Rok Bračko, ki je bil v Parizu rezerva, Janž Janez Kržič, 19-letni Luka Marovt, še leto dni je mlajši Nejc Najdič, če naštejemo le nekatere. Tu so seveda še Jan Kozamernik, brata Tonček in Žiga Štern, Jani Kovačič, Sašo Štalekar, ki so v najboljših igralskih letih, ter po enoletnem odmoru Čebulj. Skratka, »materiala« je veliko, drugo vprašanje pa je, ali je kje med omenjenimi tudi novi Urnaut, ki bo znal za sabo potegniti soigralce, ko se bo pri njih pojavil kakršen koli dvom. Zdajšnji kapetan je to izpeljal vrhunsko.
Pred odgovorno nalogo je tudi vodstvo Odbojkarske zveze Slovenije, ki bo moralo najprej rešiti vprašanje selektorja. Romunu Gheorgheju Cretuju, ki se vrača v klubsko odbojko, v prihodnji sezoni bo vodil poljski Skra Belchatow, je po koncu olimpijskega turnirja potekla pogodba. Idealno bi bilo, če bi nadaljeval svoje delo. Metod Ropret, predsednik OZS, je ravno včeraj v pogovoru za Dnevnik dejal, da bo prva izbira, sicer bo treba najti strokovnjaka, ki bo imel dovolj znanja in potrpežljivosti, da z mlajšimi igralci zapolnil vrzel, ki jo bodo za sabo pustili igralci, ki se bodo poslovili od reprezentančnega dresa.
Vendar prihodnost slovenske odbojke ne bo odvisna le od igralskega kadra in stroke, zelo pomemben dejavnik bodo finančni vložki vanjo. Čeprav je OZS v dobri finančni kondiciji, to ne velja za slovenske klube. Celo Calcit Volley bo v letošnji sezoni krepko znižal svoj proračun. Zato se velja vprašati, ali je slovenski šport za morebitne vlagatelje zanimiv le takrat, ko je modno biti na tekmah, kot recimo junija, ko so bile Stožice na tekmah lige narodov polne.
