Pri pripravi novele zakona o organiziranosti in delu v policiji sta dve okoliščini vredni dodatne pozornosti. Prva je skrivnostnost notranjega ministrstva, kjer pravijo, da so osnutek predloga novele že pripravili, vendar pa predlaganih rešitev za zdaj še ne želijo razkriti. Ob hkratnih neuradnih informacijah, da želi vodstvo ministrstva novelo čim prej spraviti skozi medresorsko usklajevanje v vlado in nato v državni zbor, so skrivalnice razumljive, ne pa ravno dobrodošle. Če predlagatelj zakona slednjega skriva, hkrati pa si želi njegovega čimprejšnjega sprejetja, to navadno pomeni, da pričakuje javno polemiko, ki se ji želi izogniti ali pa jo vsaj omejiti. Kar ni dobra popotnica zakonu, četudi tovrstni manevri niso nikakršna redkost.
Druga, bolj kompleksna, je celoten kontekst širjenja nabora kandidatov in krčenje pogojev za generalnega direktorja policije. Notranji minister je glede na njegove napovedi in neuradne informacije o trenutnem osnutku novele navdih za spremembo imenovanja generalnega direktorja policije očitno našel pri nekdanji notranji ministrici Katarini Kresal, ki je leta 2009 želela vpeljati več stabilnosti v vodenje policije.
Za širše razumevanje je treba čas zavrteti še dlje v preteklost. V Sloveniji smo policijo, kot organ v sestavi notranjega ministrstva, in funkcijo generalnega direktorja policije dobili leta 1998 s takratnim zakonom o policiji. Tedaj je vlada na predlog notranjega ministra za generalnega direktorja policije lahko imenovala praktično kogar koli, notranji minister pa je na predlog generalnega direktorja policije nato imenoval tudi direktorje posameznih policijskih uprav.
Novela zakona o policiji iz leta 2009 je potem predvidela precej bolj natančen postopek imenovanja in razreševanja šefa policije, predpisala pogoje, vključila mnenje posebne strokovne komisije ... Predpisala je tudi delovne izkušnje in zožila nabor kandidatov na uslužbence varnostnih in obveščevalnih organov, organov odkrivanja ali pregona in kazensko sodstvo. Prvi generalni direktor policije, ki je bil imenovan po strožjih kriterijih, je bil Janko Goršek, ki je bil karierni policist, po menjavi vlade in njegovem odstopu pa je bil po enakem postopku imenovan še Stanislav Veniger, prav tako policist z dolgoletno kilometrino in vodstvenimi izkušnjami.
Takšna zakonska ureditev se ni obdržala dolgo, saj je že leta 2013 tedanji notranji minister Vinko Gorenak pripravil novo zakonodajo, ki velja še danes in po kateri morajo imeti kandidati za generalnega direktorja policije 15 let izkušenj v policiji. Gorenak je hkrati ukinil posebno strokovno komisijo, imenovanje in razreševanje šefa policija pa poteka po enakem postopku kot za vse druge direktorje v javni upravi.
Načrtovana ureditev, ki bo približek predpisov iz leta 2013, je večplastna. Vključitev posebne strokovne komisije je bržkone lahko le pozitivna, širjenje nabora kandidatov pa je precej bolj vprašljivo. Zunanji strokovnjaki lahko sicer prispevajo nov način razmišljanja in iskanja rešitev, zagotovo pa bi vodenje tako glomaznega sistema, kot je policijski, z vsemi njegovimi pisanimi in nepisanimi pravili, avtsajderjem pomenilo velik izziv.
Ne glede na vse pa bo pri iskanju novega generalnega direktorja policije s polnim mandatom največja težava načeto zaupanje. Tako znotraj policije kot v širši javnosti. Kot sta razkrila zdaj že nekdanja notranja ministrica in šef policije, ima vrh vlade in največje koalicijske stranke težave z brzdanjem apetita po kadrovanju v policiji – na vseh nivojih. Dvomi in sumničavost ob spreminjanju pogojev za novega policijskega šefa s polnim mandatom so zato upravičeni.
