Slovenska nogometna reprezentanca je z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo prihodnje leto v Nemčiji izpolnila cilj, ki si ga je zastavila pred začetkom kvalifikacij. Končala je 14 let dolg niz odsotnosti z velikih tekmovanj in Slovenijo vrnila na evropski ter svetovni nogometni zemljevid, na katerem je že bila s tremi nastopi reprezentance na velikih tekmovanjih in udeležbo Maribora v elitni evropski ligi prvakov. Z uvodno zmago marca proti Kazahstanu sredi azijskih step je začrtala pot, ki jo je uspešno sklenila sinoči v razprodanih Stožicah proti istemu tekmecu. Izvedba Slovenije v izenačeni kvalifikacijski skupini H, potem ko je imela glede na kakovost tekmecev tudi srečo pri žrebu, je bila skoraj brezhibna. Glede na (ne)igro sta bila zdrsa le poraza v gosteh s Finsko in Dansko, ki pa je bila prva favoritinja skupine. Temelji za uvrstitev na evropsko prvenstvo 2024 so bili postavljeni v lanski ligi narodov, v kateri je junija kazalo, da bo prišlo do razpada sistema po porazu z 1:4 proti Srbiji v Beogradu. Poklapani selektor Matjaž Kek je tedaj razmišljal o odstopu, za nameček je še zbolel za koronavirusom, nogometaši pa so se zaradi kritik medijev odločili za molk. Čeprav je Kek pošiljal navodila z bolniške postelje v Mariboru in je ekipo z roba igrišča temperamentno vodil njegov pomočnik Boštjan Cesar, je ekipa obrnila krivuljo navzgor in obstala v ligi B narodov, potem ko je glas v slačilnici dvignil kapetan Jan Oblak.
Uspeh sedanje generacije je večplastna zgodba. Prva je zgodba o selektorju Keku, ki je izgubljal (neuspešen v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 in svetovno prvenstvo 2022), a ostajal na stolčku zaradi spretne retorike in neomajne podpore predsednika Nogometne zveze Slovenije Radenka Mijatovića, zato je lahko v miru gradil ekipo. Druga je zgodba o skupini nogometašev, ki so šli skozi vzpone in padce, našli lastno identiteto in zmagovalno miselnost, stopili skupaj, ko jim je bilo najtežje, in obnoreli Slovenijo. Slovenija še ni imela tako kakovostne reprezentance, ki je za nameček še relativno mlada. Vratar Jan Oblak je eden najboljših na svetu, branilec Jaka Bijol poveljnik obrambe, ki je na radarju najboljših evropskih klubov, napadalec Benjamin Šeško pa eden največjih draguljev v Evropi. Ekipa ima točno postavljeno hierarhijo in razdeljene naloge. Tretja zgodba so navijači, saj je po sijajnih predstavah razprodana tekma reprezentance postala nekaj povsem normalnega. Stožice so s svojo pozitivno energijo postale takšna trdnjava, kot je bil ob prvi pravljici za Zahovića in druščino legendarni Bežigrad ter ob drugi za Novakovića, Korena in Handanovića Ljudski vrt. Na krilih taktične premetenosti strokovnega štaba, v katerem imata pomembno vlogo nekdanja asa Milivoje Novaković in Boštjan Cesar, predanosti igralcev in podpore navijačev je Slovenija dobesedno poletela proti četrtemu velikemu tekmovanju v svoji zgodovini. Ko je Slovenija prvič in doslej edinkrat igrala na evropskem prvenstvu, so Slovenci množično romali na Nizozemsko in v Belgijo. Prihodnje leto bo zaradi bližine Nemčije verjetno padel rekord največje selitve slovenskih navijačev, potem ko jih je leta 2000 na tekmo s Španijo v Amsterdam prišlo 10.000.
Evropsko prvenstvo v nogometu je eden najbolj globalnih športnih spektaklov in veliko več kot le športno tekmovanje. Uspehi v vrhunskem nogometu, kjer je konkurenca med vsemi športi najhujša, so del identitete narodov. Dosežek reprezentance mora dati zagon slovenskemu nogometu na vseh ravneh. Medtem ko bo NZS zgolj za udeležbo na evropskem prvenstvu iz blagajne Uefe prejela 9,5 milijona evrov, slovenski klubi upajo, da bodo sponzorji prepoznali poslovne priložnosti v nogometu, ki je znova postal šport številka ena v državi.
