Bibby Stockholm, ki je zaslovela v tem tednu, ni švedska pop zvezda, ampak orjaška britanska tovorna ladja, ki so jo spremenili v stanovanjski blok z majhnimi sobami. Sprva je imela 220 enoposteljnih sob. Zdaj ima 220 dvoposteljnih sob s pogradi, 60 nekdanjih skupnih prostorov pa so spremenili v sobe za šest oseb. Za koga? Za 500 azilantov, ki jih britanska konservativna vlada, ki ne zna ali noče rešiti azilantske krize, raje razglaša za ilegalne priseljence ali ekonomske migrante.
Na Bibby Stockholm, ki jo kritiki razglašajo za okruten, nečloveški plavajoči zapor, so ta teden naselili 15 od več kot 170.000 azilantov (130.000 od njih že več kot pol leta čaka na rešitev prošnje za azil), med katerimi so ženske, tudi noseče, in otroci, ki so večinoma prišli na Otok v nevarnih majhnih čolnih in v glavnem prebivajo v varovanih hotelih. Ti davkoplačevalce stanejo sedem milijonov evrov na dan; lani so jih stali 2,2 milijarde evrov. Dvajset se jih je uprlo preselitvi s pomočjo odvetnikov, specializiranih za človekove pravice, ki jih je superdesničarska ministrica za notranje zadeve Suella Braverman, tudi sama potomka indijskih priseljencev (kar je, mimogrede, tudi premier Rishi Sunak), razglasila za »izobčenske odvetnike«, ki so krivi za to, da ilegalni priseljenci ostajajo v Britaniji, in jim zagrozila s kaznovanjem. To je ministrica, ki je lani sprožila vik in krik s trditvijo, da se Britanija sooča z invazijo ilegalnih priseljencev.
»Če ne marajo barž, bi morali odjebati (fuck off) nazaj v Francijo.« S tem vulgarnim protipriseljenskim izpadom, vabo za ksenofobe in rasiste in rdečim mesom, vrženim med pravoverne brexitarje, ki so pred brexitom vse britanske probleme pripisovali »migrantom« (kradli naj bi jim delovna mesta, socialno podporo, bolniške postelje …), je poslanec in podpredsednik konservativne stranke Lee Anderson sprožil medijsko-politični vihar in plaz kritik, a tudi odobravanje kopice ministrov, med njimi ministrov za notranje zadeve, pravosodje, priseljensko politiko ter premierja Sunaka. Ne sicer s psovko, ki jo pripisujejo njegovemu vedno »barvitemu« besednjaku, ampak z vsebino. To, kar pravi Anderson, je zelo smiselno. Andersonova jeza zrcali pravično ogorčenje britanskega ljudstva. Anderson je izrazil globoko nezadovoljstvo britanske javnosti. Zakaj že? Menda zato, ker naj bi »ujel« to, kar mislijo in čutijo Britanci v času, ko so vladajoči konservativci že panični zaradi prihodnjih volitev (najpozneje so lahko januarja 2025), saj za opozicijskimi laburisti v anketah zaostajajo za 20 odstotnih točk. V paničnih časih pa jim pride prav tudi vulgaren izpad.
A če bi bilo res, kar pripisujejo Andersonu, bi bilo to sramotno za Britanijo. Pa ni res. Kritizirajo ga celo njegovi konservativni kolegi, ki mu očitajo fašizem, ceneni populizem in podobno. Konservativni proevropski veteran lord Heseltine je ocenil, da gre za posledico brexitske polomije, zaradi katere vlada stalno išče nove poti za utrditev predsodkov. Razvpiti Lee Anderson, ki je ujel samo razočaranje brexitarjev nad neuresničenimi obljubami brexita, je na Otoku postal znan poslanec konservativne stranke, ker naj bi bobu rekel bob in ker ne zveni gosposko kot velika večina konservativnih poslancev. Sam se razglaša za ljudskega tribuna v konservativni stranki, ki reče to, kar on in ljudstvo mislita. Ljudstvo naj bi bilo torej tako primitivno, kot je on. In vulgarno protipriseljensko nastrojeno. Presneti brexit.
