Kako razširjeno je družinsko nasilje, zgovorno priča podatek, da policisti vsako leto izrečejo okoli 1000 ukrepov prepovedi približevanja. Dnevno tako obravnavajo dva do tri primere, v katerih se žrtve odločijo za prijavo groženj in nasilja, policisti pa presodijo, da gre za nujen primer. Že prijavljenih nujnih primerov je torej toliko, da bi, če bi želeli zagotoviti stoodstotno varnost žrtev družinskega nasilja in bi vse nasilneže pošiljali v pripor, morali zgraditi še vsaj dva zapora s kapaciteto največjega slovenskega zapora na Dobu.
Prav vprašanje zagotavljanja varnosti žrtve, torej zakaj država ni ostreje, hitreje in učinkoviteje ukrepala, se postavi vsakič, ko se zgodi umor v družinskem krogu in se nato praviloma izkaže, da v družini do nasilja še zdaleč ni prišlo prvič.
Vprašanja niso lahka in odgovori niso enostavni. Pripora nikakor ni mogoče odrejati kar vsepovprek, saj je po kazenski zakonodaji rezerviran za hujše primere tako po teži dejanja kot tudi z vidika ponovitvene nevarnosti. Prepoved približevanja pa je uveljavljen ukrep s precej nižjim pragom, ki širšemu krogu žrtev vsaj kratkoročno ponudi določeno stopnjo varnosti.
Glede na ugotovitve inštituta za kriminologijo ukrep prepovedi približevanja na splošno deluje. Še posebej dobrodošla je ugotovitev, da je med pregledanimi prepovedmi približevanja tudi 10 odstotkov takšnih primerov, ko do fizičnega nasilja še niti ni prišlo. Torej da je policija ukrepala tudi na podlagi psihičnega in verbalnega nasilja oziroma groženj, ki jih je prepoznala kot resne. Ker pa je še vedno mogoče slišati pritožbe prav v smeri, da policija prepogosto čaka, da pride do nasilja, preden zares ukrepa, bi bilo smiselno v prihodnje raziskati tudi vse tiste primere, v katerih je žrtev nasilje prijavila, vendar policija ni videla potrebe, da bi storilcu izrekla prepoved približevanja. Ni dvoma, da v praksi prihaja do različnih, tudi spornih interpretacij, katera dejanja je mogoče šteti za odklonska in kazniva. Tako je celo znana slovenska psihiatrinja in sodna izvedenka v enem izmed civilnih postopkov na sodišču dalj časa trajajoče žaljivke in grožnje označila za slovensko kulturno specifiko in nikakor ne patologijo. Folklorno vpitje in grožnje ženam in otrokom preglasi tudi parole o ničelni toleranci do nasilja.
Nasilje v družini je kompleksen problem in – če parafraziramo velikega pisatelja – vsaka nasilna družina je nasilna na svoj način. Eden izmed pomembnih dejavnikov pri njegovem reševanju, ki ga izpostavlja tudi vodja raziskave inštituta za kriminologijo dr. Katja Filipčič, je tudi zaupanje žrtve v sistem. Žrtve se po tem, ko prijavijo nasilje, ne smejo počutiti manj, temveč bolj varne. Glede na statistične podatke ni dvoma, da prijava nasilja nevarnost realno zmanjša.
Vsak ukrep, tako prepoved približevanja kot v najbolj skrajnih primerih pripor in zaporna kazen, pa se enkrat izteče. Zanimivo je opažanje društva za nenasilno komunikacijo, da se žrtvam nasilja v družini zdi pogojna kazen za nasilnega partnerja pogosto boljša rešitev od zaporne, saj imajo med drugim občutek, da bo nasilnež tako dalj časa pod nadzorom države (kazen se lahko spremeni v zaporno, če stori novo kaznivo dejanje), hkrati pa jih je v primeru izrečene zaporne kazni strah maščevanja. Slednje dodatno potrjuje, kakšne dolgotrajne travme in strah družinsko nasilje pušča pri žrtvah, na katere sistem ne sme pozabiti niti po tem, ko se uradni postopki zaključijo.
