Če bi predlog krščanskih demokratov, za katerega so navdih našli v Stari zavezi, zaživel v praksi, bi po rekordno polnih zaporih za odrasle ekspresno napolnili še mladoletniški zapor, ki danes na srečo bolj ko ne sameva.

Sodišča kazen mladoletniškega zapora namreč izrekajo izjemno redko in le za najhujša kazniva dejanja, za katera je zagrožena najnižja kazen pet let zapora, denimo za uboj. Logika za tem je preprosta. Že pri kazenskih sankcijah za odrasle je izjemnega pomena tudi njihov rehabilitacijski vidik, (pre)vzgoja mladoletnih prestopnikov pa je še toliko bolj ključna. Zato se večina izrečenih kazni mladoletnim obsojencem nanaša na različne vzgojne ukrepe. Kako učinkovito se ti izvajajo, je drugo vprašanje, kar pa še ne pomeni, da naj jih nadomesti kar zapor.

Predlog NSi pa ni le prekomerno represiven, temveč tudi nesmiseln. Če poslanci NSi mislijo, da bi lahko s tovrstnim zaostrovanjem kaznovanja mladoletnikov kar koli dosegli, se hudo motijo. Izvajanje kaznivih dejanj ni zgolj goli račun, kaj se še izplača in kaj ne več. Še zlasti ko gre za nasilna kazniva dejanja. Če bi se bili v NSi pripravljeni učiti vsaj na lastnih napakah, bi lahko v realnem času spremljali, kako drastičen dvig zagroženih kazni za tihotapljenje migrantov ni prav nič zmanjšal niti nedovoljenih vstopov v državo niti samega tihotapljenja – čeprav je bil prav to cilj zakonske spremembe, ki je tihotapljenje migrantov po višini kazni uvrstila med uboje, skupinska posilstva in najhujše oblike preprodaje prepovedanih drog.

Podobno razočarani utegnejo biti tudi zdravniki, ki rešitev za varnostne incidente v zdravstvenih domovih in bolnišnicah prav tako vidijo v spremembi kazenskega zakonika. Želijo si, da bi bil napad (ali resna grožnja) na zdravstvenega delavca samostojno kaznivo dejanje – podobno kot kazenski zakonik definira napad na policista oziroma »uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti«. Če je takšno samostojno kaznivo dejanje smiselno za napade na policiste, ki vsakodnevno razrešujejo konflikte in posegajo tudi v svobodo posameznikov, pri čemer neredko naletijo na odpor, pa je vprašanje, ali so poklici v zdravstvu res tako specifični, da jih je modro obravnavati povsem samostojno. Sploh zato, ker so grožnje in fizično nasilje tako in tako kaznivi že sami po sebi, hkrati pa daleč največ zdravnikov poroča o žalitvah, preklinjanju, prepirih, podcenjujočih izrazih, nespoštljivem vedenju ..., torej o blažjih oblikah odklonskega vedenja posameznih pacientov, ki v resnici ne bi bile kaznive niti po morebitni spremembi zakonodaje.

Varnostni incidenti v zdravstvenih ustanovah, nezakonite migracije in trenja med Romi in večinskim prebivalstvom v jugovzhodni Sloveniji nimajo veliko skupnega. Na vseh treh področjih pa gre za kompleksno problematiko, ki je bližnjice z zaostrovanjem kazenske zakonodaje niti slučajno ne morejo rešiti.