Slovensko sodstvo je pred nekaterimi pomembnimi spremembami. Trenutno ima odprte najmanj tri večje fronte. Prva se nanaša na ustavne spremembe glede imenovanja sodnikov in sestave sodnega sveta, druga na prenovo sodniške zakonodaje, tretja pa na že več kot eno leto trajajočo sago sodniških plač, za katere je tudi ustavno sodišče presodilo, da so protiustavno urejene – najbolj problematično je nesorazmerje med poslanskimi plačami in plačami prvostopenjskih sodnikov.
Pri vpeljevanju sprememb ni pomembno le, kakšen je njihov namen, temveč tudi, kakšen bo dejanski učinek dobrih namenov. Nezanemarljivo je tudi, v kakšni kondiciji je sistem, ki ga nameravamo pretresti, ključno pa, kakšna bo na koncu sama izvedba načrtovanih sprememb. Starejši predstavniki pravosodja radi spomnijo na reformo slovenskega sodstva iz sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, zaradi katere so se začeli kopičiti sodni zaostanki. Izkušnje niso dobre, saj se je sodstvo po tedanji reformi pobiralo še leta. Za rešitev nastale situacije, ki se je odražala tudi v izgubljenih tožbah na evropskem sodišču za človekove pravice (na podlagi pravice do sojenja v razumnem roku), je poskrbel šele projekt Lukenda – tudi z novimi zaposlitvami v sodstvu.
Sodni zaostanki že več let tudi uradno niso več sistemski problem slovenskega sodstva. V letnem poročilu za lansko leto zelene številke prevladujejo nad rdečimi. Kljub temu pa vrhovno sodišče posamezna področja že več let uvršča med prednostna, kar je nekoliko bolj prijazen in diplomatski izraz za kritična. Eno izmed teh področij so tudi kazenske zadeve, ki jih na nekaterih okrožnih sodiščih ne obvladujejo. Tako je tudi na ljubljanskem okrožnem sodišču, ki je največje v državi, na njem pa zaradi specifičnosti glavnega mesta potekajo številna pomembna sojenja s področja organiziranega in gospodarskega kriminala.
Toda če sodni spisi kazenskim sodnikom v Ljubljani in še kje padajo iz garderobnih omar, jih lahko ponekod drugod hranijo v nočni omarici. K bolj enakomerni obremenitvi sodnikov in sodišč naj bi z novo zakonodajo pripomogel tudi tako imenovani enoviti prvostopenjski sodnik (danes se na prvi stopnji sodniki delijo na okrajne in okrožne), ki naj bi med drugim omogočil bolj fleksibilno in uravnoteženo porazdelitev sodnih spisov. Vendar tudi ta rešitev sproža nekatere pomisleke. Sodni svet je v svojih pripombah celo zapisal, da »ni pojasnjeno, kaj bi bila dodatna vrednost takšne ureditve, razen da se okrajni sodniki nadejajo povišanja plač brez spremembe vsebine dela, čemur pa nasprotujejo okrožni sodniki«. Kar je morda pretirano pesimistično. Na kazenskem področju bi enoviti sodnik bržkone pripomogel k bolj enakomerni obremenitvi, saj bi vsi prvostopenjski kazenski sodniki lahko reševali vse kazenske zadeve (lažja in hujša kazniva dejanja), prav tako bi se na širši krog sodnikov porazdelile nujne priporne zadeve, dežurstva ... Po drugi strani pa je res, da bistvenega preboja ne bo, če se bodo današnji okrajni sodniki oklepali zgolj nalog, ki jih opravljajo že danes, ko so nekatera področja izključno v okrajni pristojnosti. Oziroma če se bodo danes manj obremenjena sodišča in sodniki upirali novim zadolžitvam.
Širjenje prvostopenjskega bazena ne bo imelo pravega učinka, če se bodo v njem nekateri še vedno dobesedno utapljali, drugi pa plavali mrtvaka. Načrtovanje ustrezne obremenitve zato ni mogoče brez pogovora o učinkovitosti oziroma storilnosti. Gre za temo, o kateri nekateri še vedno neradi govorijo na glas.
