Ministrica je krivdo zvalila na občino, češ da se ni podvizala in odkupila vseh zasebnih zemljišč, ki jih potrebujejo za obvoznico. Župan je vrnil žogico, da je to bolj zadeva države kot pa občine. Gre namreč za to, da so do sedaj sklenili dogovor z lastniki 189 parcel, ki jih potrebujejo za gradnjo, še vedno pa ni dogovora z lastniki treh parcel v skupni velikosti vsega 400 kvadratnih metrov. Predstavnika družin, ki imajo v lasti te parcele, sta pretekli teden dejala, da si želijo zagotovil, da med gradnjo ne bo hrupa, in seveda »normalno plačilo za zemljišča.« Menda gre za manj kot 100.000 evrov.

To še zdaleč ni edini zaplet s pridobivanji zasebnih zemljišč v javno korist slovenskih infrastrukturnih projektov. Legendarna je zgodba o gradnji poljanske obvoznice, kjer je puntarski lastnik zadnjega zemljišča, ki je mejilo na gradbišče, trmaril vse do ustavnega sodišča, ne glede na to, da so vsi poudarjali, da je javni interes včasih pomembnejši od interesa posameznika, in je bila tudi tam podobno kot pri blejski obvoznici gradnja začasno ustavljena. Toda ne gre le za prometne infrastrukturne objekte. Če naštejemo tako malo povprek, zaradi posameznikov se lahko zatakne tudi gradnja glasbene šole, kot se je zgodilo v Sežani, ali pa gradnja osrednjega slovenskega gledališča, kot se dogaja v Ljubljani s SNG Drama. Državljani mejaši so ustavili tudi gradnjo vetrnih elektrarn na Pohorju pa daljnovoda v Ljutomeru in gondole v Lendavi. Pred leti celo gradnjo heliporta na urgenci kliničnega centra. V Vojniku pa je denimo zastala gradnja kolesarske steze, ki bi povezala Celje in Dobrno. Lani je župan Vojnika Branko Petre obupano razlagal, da so spremenili traso, a so se tudi ob tej pojavili lastniki, ki so zahtevali nerazumno visoko ceno za odkup.

Vsi ti posamezniki imajo seveda pravico nasprotovati gradnji, če se jim zdi, da bo načrtovan gradbeni poseg zanje imel določene posledice. Res pa je tudi, da je v vsakem takem konfliktu tudi ščepec slovenske trme. Kar pomeni, da bi morala biti država toliko bolj odprta za kompromise. Težava je tudi na državni strani, kjer podzakonsko ni določena metodologija ocenjevanja nepremičnin, ki so potrebne za projekte v javnem interesu, čeprav to predvideva zakon o urejanju prostora. Zemljišča se odkupujejo po različnih metodah in pristopih, odvisno od vsakokratnega cenilca. Predvsem pa se nobeno tako zemljišče ne odkupi po tržni ceni, temveč po »pravični vrednosti«.

Marsikateri gradbeni zagati bi se država lahko izognila tudi, če bi bila načrtovana gradnja transparentno predstavljena. Že leta vnaprej. Prav to denimo državi očita zadnja civilna iniciativa, ki je nastala v zvezi z infrastrukturnim projektom: občani Medna, ki nasprotujejo trasi železnice Ljubljana–Kranj. Državi očitajo, da je državni prostorski načrt z umestitvijo trase razgrnila junija, z rokom za pripombe do konca avgusta. Kljub temu da so načrt pripravljali več let, zainteresirani posamezniki in lokalni prebivalci v načrtovanje niso bili vključeni do tega poletja. V civilni iniciativi so se organizirali in bodo podali pripombe. A rahlo birokratsko (ali pa avtokratsko) državno komuniciranje pomeni, da se lahko tudi v Mednem ponovi blejska zgodba in bomo še čez deset let pisali o tem, da je zastala gradnja proge Ljubljana–Kranj zaradi lastnika zemljišča, ki noče prodati svojega vrta za projekt izjemne javne koristi.