Jugoslovanska delegacija je leta 1985 na svetovnem kongresu žensk v Nairobiju poročala, da v Jugoslaviji ne obstaja niti en sam primer nasilja nad ženskami. To seveda niti približno ni bilo res. Pretepanja, zlorab, mučenja v družini se takrat pač ni resno obravnavalo. Nanje se je gledalo kot na zasebni problem. Zahvaljujoč strokovnjakom, policiji, pravosodju, nevladnim organizacijam, medijem in drugim se je to sčasoma spremenilo. Danes vemo, da gre za družbeni problem, da je treba o klofutah, zmerljivkah, grožnjah med štirimi stenami javno govoriti in nanje opozarjati. Saj bodo žrtve le tako vedele, da niso same in da jih ob prijavi nasilneža, pa naj bo ta korak še tako zelo težak, čakata širša podpora in pomoč.
Prijav družinskega nasilja je vse več, kar ne pomeni, da je več tudi nasilja, ampak da si žrtve upajo na glas spregovoriti o grozotah v temačnosti domov in poiskati pomoč. Prijava je ključna tudi zaradi nadaljnjega razvoja primera, policijske obravnave nasilneža in morebitnega sodnega epiloga s primerno kaznijo. Kakšna je to, odloča sodišče. Najstrožja možna je petletna zaporna, pri nas so najpogosteje izrečene pogojne. Pomembno je, da do obsodbe pride, v današnjem članku na straneh kronike razlaga Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo, saj je to pomembno sporočilo za vse vpletene. Žrtev ima občutek, da je spregovorila pravica, nasilnež dobi sporočilo, da je storil nekaj narobe in da takšno znašanje nad drugimi v družbi ne bo tolerirano. Če se obsojeni ne drži izrečene kazni (ponovi kaznivo dejanje, se ne drži prepovedi približevanja žrtvi, ne izpolnjuje izrečenih ukrepov glede obiskovanja delavnic, tečajev ...), se mora to takoj in dosledno sankcionirati. V nasprotnem primeru je žrtev znova ogrožena, nasilnež pa prepričan, da lahko počne, kar želi, saj posledic zanj ni. S tem se njegova moč še poveča. V skrajnih primerih to privede do femicida, umora ženske. Pripor, ki je pri nas v takih situacijah le redko odrejen, je takrat prepozen.
Različne raziskave kažejo, da se pri nasilnežih dolgoročno bolj kot kazen, ki bi odvrnila od naslednjega kaznivega dejanja, obrestuje rehabilitacija oziroma dobro zasnovani programi, pa naj gre za odpravo zlorabe opojnih substanc, sposobnost samonadzora, pravilno vedenje, reševanje konfliktov na miren način. V prvi vrsti morajo biti programi dobro pripravljeni, v drugi se jih je treba resno lotiti, ključna za uspeh pa je odločenost storilca za spremembo. V slovenskem Društvu SOS telefon že dolgo opozarjajo na pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja. Uspešna preventiva je namreč odvisna od kompleksnega dela z njimi. Treba je odpravljati vzroke, ne le posledic. Treninge socialnih veščin pri nas izvajajo v Društvu za nenasilno komunikacijo, a je udeležba za nasilneže načeloma prostovoljna. Zato se zanje odloči le peščica. Vendarle je ključno, da si nasilnež sam prizna, da ima težavo, saj jo bo le tako s podporo in spodbudo svetovalcev lahko rešil. Podobno kot pri odvisniku.
Naslednji primer je povsem resničen. Nasilnež, ki je po fizičnem napadu na partnerico eno leto vsak teden po eno uro obiskoval tečaj, je prepričan, da ti, če si ne boš hotel pomagati sam, ne bo pomagalo nobeno društvo, še sam bog ne. A on se je na tečaju naučil, kaj pomeni ljubezen, kako razdiralna sta ljubosumje in »lastninjenje« druge osebe, kako nadzorovati izbruhe jeze, sčasoma pa, kako jih v celoti preprečiti. To je nekaj najboljšega, kar se mu je zgodilo, pravi. Spoznanja so mu pomagala v novi partnerski zvezi. Zdaj za tovrstne tečaje nagovarja tudi druge. Preventivno in seveda prostovoljno. Tako on kot tudi strokovnjaki s tega področja pravijo, da bi morala biti taka izobraževanja in programi del šolskega sistema, obenem pa tudi del priprav na partnerstvo in starševstvo.
