Današnji prvi šolski dan se bo za nekatere učence začel v nadomestnih prostorih oziroma v posebnih okoliščinah. Sanacija škode po poplavah na najbolj prizadetih območjih še vedno poteka in tamkajšnje šole so bile v minulih dneh soočene z vprašanjem, ali začetek pouka prestaviti na poznejše dni ali pa se zateči v improvizacijo, pouk izvesti na prostem oziroma v drugih stavbah, spričo razrušene infrastrukture poiskati alternativne oblike šolskih prevozov, dovažati pitno vodo s pomočjo gasilcev … Šolniki so pri tem sledili načelu, ki se je uveljavilo že v času epidemije koronavirusa, da morajo imeti v času obveznega šolanja vsi otroci enake možnosti. Pouk se mora potemtakem po vsej državi začeti na isti dan. Takšno držo je v včerajšnji poslanici pozdravil tudi minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda. Poudaril je vlogo učiteljev, ki so pokazali zavezanost svojemu poklicu z zagotavljanjem izvedbe pouka v težkih pogojih, »četudi v nekaterih posameznih primerih z nekajdnevnimi prilagoditvami«.
Medtem pa je nekoliko v ozadju ostal položaj osnovnošolcev z Vrhovcev v Ljubljani, med katerimi danes prav tako ne bodo vsi imeli dostopa do šolske stavbe. Kot te dni pronicljivo poroča novinarski kolega Miha Turk, bo približno 50 prvošolčkov šolsko pot – namesto v matični šoli – začelo v ljubljanskem Tehnološkem parku. Prostora v šoli verjetno ne bodo dobili niti pozneje med letom, saj je osnovna šola Vrhovci prenatrpana. Večinoma gre za otroke iz nove soseske na Brdu, kjer so urbanisti ob stanovanjskih blokih »pozabili« načrtovati tudi temeljno spremljevalno infrastrukturo – vrtce, šole, javne prometne povezave, poštne, zdravstvene storitve. Da za otroke na Vrhovcih ni prostora, pa niti ni presenečenje. Predstavnik staršev Primož Može je za Dnevnik povedal, da je ob več kot tisoč novih stanovanjih že od leta 2009 povsem jasno, da bo na Brdu treba zgraditi tudi novo šolo. Študija demografskih trendov je pokazala, da bo v prihodnjem letu brez matičnih prostorov že pet razrednih oddelkov in v prihodnjih letih še več. Za zdaj je pouk v Tehnološkem parku zanje edina dostopna možnost.
A tudi tovrstna improvizacija ni presenetljiv fenomen. Kot ugotavlja kolega Turk, so se temeljna načela načrtovanja šolskih prostorov podrla že pred 30 leti, ko je bil ukinjen prejšnji celoviti sistem načrtovanja stanovanjskih sosesk. Po letu 1991 je gradnja stanovanj prepuščena zasebnim ali javnim investitorjem, ki se osredotočajo predvsem na ekonomske vidike, preostale potrebe prebivalcev pa puščajo ob strani. Decentralizacija upravljanja države se je tako z leti izkazala za dvorezen proces – kjer skrb za javni interes ni bila prenesena na nižje ravni, je odgovornost sčasoma izpuhtela in institucijam je preostalo le še krpanje lukenj. Podobno kot zdaj na Vrhovcih so že več let dislocirani nekateri osnovnošolski oddelki v Polju. Težave se pojavljajo tudi drugod.
V izobraževalnem sistemu pa stihiji ni prepuščeno zgolj prostorsko načrtovanje. Naslednji velik izziv bo pomanjkanje učiteljev. Raziskave so pokazale, da se bo v prihodnjem desetletju upokojila petina osnovnošolskih ter kar tretjina srednješolskih pedagoginj in pedagogov, medtem ko mlajših učiteljev, ki bi jih nadomestili, ni dovolj. Ministrstvo je sicer v okviru reforme temeljnega izobraževanja začelo mlade spodbujati k izbiri pedagoškega študija, zlasti z izdatnejšim štipendiranjem. A večja težava bo prepričevanje diplomantov, da bi se po opravljenih izpitih v šolah tudi zaposlili. Za ta namen bo treba okrepiti ekonomski položaj in družbeno vlogo učiteljev. Država in občine se bodo prej ali slej dogovorile za gradnjo novih šol. A še prej bo treba vedeti, kdo bo v prihodnosti stal za katedrom.
