Danes bo več tisoč učencev in dijakov začelo redno letno preverjanje znanja ob koncu šolanja. Na osnovnih šolah bodo učenci v okviru nacionalnega preverjanja znanja pisali izpit iz maternega jezika – slovenščine, italijanščine ali madžarščine. Na gimnazijah se bo spomladanski del mature začel s prestižno disciplino, pisanjem eseja. Matura se je po skoraj treh desetletjih, ki so pretekla od njene uvedbe, razvila v dobro utečen sistem. Zamajalo je ni niti koronsko obdobje, ko je velik del izobraževanja potekal na daljavo. Rezultati so bili vsa leta primerljivi, so lani sporočili iz Državnega izpitnega centra.
Pri nacionalnem preverjanju znanja se pedagoškim strokovnjakom poraja več dvomov. Že leta, odkar nekdanja mala matura ni več odločilna pri vstopanju v nadaljnje izobraževanje na srednješolski stopnji, se zastavljajo temeljna vprašanja: ali je tovrstni preizkus ustrezen zaključek osnovne šole? So rezultati primerljivi? So učenci dovolj motivirani za pisanje izpitov? Bi moralo imeti nacionalno preverjanje znanja večjo težo pri selekciji kandidatov za srednje šole?
Strokovnjaki iz pedagoških vrst opozarjajo, da je nacionalno preverjanje znanja izgubilo svoj prvotni pomen. Kot pojasnjujejo v Državnem izpitnem centru, dosežke ustrezno analizirajo in jih šolam posredujejo kot dodatno informacijo. »Izpitni rezultati ponujajo primerljivost izkazanega znanja med učenci šole in v državnem merilu,« zatrjuje izpitni center. Tudi na šolah je večkrat mogoče slišati, da analiza rezultatov pedagogom ponuja boljšo predstavo o tem, kako se njihovi dosežki oziroma dosežki učencev uvrščajo v nacionalnem merilu. Analiza naj bi pokazala, pri katerih nalogah v posameznih preizkusih znanja so bili učenci še posebej uspešni oziroma katerim vsebinam in učnim ciljem bi bilo treba pri učenju posvečati še dodatno pozornost.
Vendar je vse večkrat mogoče slišati tudi pripombe, da podatki, pridobljeni na podlagi nacionalnega preverjanja, niso neposredno uporabni. Šole se namreč med seboj – po različnih parametrih – precej razlikujejo. Delujejo denimo v raznolikem družbenem in ekonomskem okolju. Ravno to je bilo večkrat uporabljeno kot argument proti razvrščanju šol na lestvicah dosežkov v okviru nacionalnega preverjanja znanja. Tako se zastavlja vprašanje, do katere mere so rezultati uporabni v nacionalnem merilu in ali je morebiti res bolj smotrna primerjava med oddelki v okviru posamezne šole. Vprašanje je tudi, kolikokrat šole rezultate uporabijo za tovrstno interno analizo.
Debata o spremembah pri izvajanju nacionalnega preverjanja znanja je že davno postala večna. Pedagoška stroka reformiranje nacionalnega preverjanja znanja napoveduje vsakih nekaj let. Tudi novi minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda je spremembe na tem področju napovedal že ob zaslišanju v parlamentu, še preden je prisegel kot minister. Nacionalnemu preizkusu se v okviru napovedane šolske reforme obeta, da ga bodo strokovnjaki preverili, premerili, prevetrili. Minister sicer svojih namenov ni ubesedil neposredno. Metaforično: uporabljal je nedoločnike. O ukinitvi nacionalnega preverjanja ni govoril, nakazal pa je možnost, da bi ga ponovno uporabili kot vstopnico v srednjo šolo ...
Skupina pedagoških strokovnjakov, ki na ministrstvu pripravlja podlage za reformo, bo morala opisane dileme obdelati z vso resnostjo. Tisoči učenk in učencev sicer nacionalnemu preizkusu ne posvečajo velike pozornosti. Ker ni usoden kot matura, se bolj posvečajo rednim ocenam kot nacionalnemu ocenjevanju. A vendar je veliki preizkus za učence, šole in izobraževalni sistem velik stres. Prav bi bilo, da bi že s prihodnjim letom ta stres dobil – smisel.
