Drama z nemškim zavračanjem opustitve proizvodnje avtomobilskih motorjev z notranjim zgorevanjem po letu 2035 je večplastna zgodba, v kateri je nemški kancler Olaf Scholz postal tragična figura vseevropskega srda, saj je pod vprašajem eden ključnih ukrepov za doseganje evropskega cilja ogljične nevtralnosti do leta 2050. Zgodbo je Scholzu zakuhala predvsem industriji naklonjena koalicijska stranka FDP, zaradi česar se je Evropa začela spraševati, ali je Nemčija, ki velja za eno največjih vlagateljic v obnovljive vire energije, še na strani doseganja ciljev ogljične nevtralnosti. Nemška tragedija kliče po srečnem bruseljskem koncu, drugače ne more biti. Kot najmočnejše industrijske sile v Evropi Nemčije nihče ne bo pustil na hladnem. Sploh ker si tega zaradi lastnih interesov ne morejo privoščiti številne druge države v dobavni verigi avtomobilske industrije, kar je lepo razvidno iz nedavnih izjav slovenskega premierja Goloba, češ, kar je dobro za nemško avtomobilsko industrijo, je dobro tudi za slovensko.
Olaf Scholz je med številnimi igralci v aktualni drami še najmanj problematičen. Je pa nekakšen strelovod, na katerem se ta čas sproščajo domače in evropske bojazni sedanje ter bodoče evropske industrijske konkurence, ne le v avtomobilskem sektorju. O tem, da je pred Evropo – in tudi preostalim svetom – največja tehnološka in družbena transformacija s prehodom na obnovljive vire energije in trajnostno naravnano mobilnost, čivkajo že vrabci. Milijardne investicije, ki bodo v članice dotekale s skladom za okrevanje po pandemiji koronavirusa in vsemi naslednjimi skladi za večjo konkurenčnost evropskega gospodarstva na svetovnem trgu, so takšni vložki, da si jih razumljivo vsaka članica želi zagotoviti kar največ. Ne zgolj zato, da bi kakšen del nove evropske industrije zelene prihodnosti ustvarila na svojih tleh, poskrbela za gospodarsko rast in nova delovna mesta, temveč da tudi katero od že vzpostavljenih industrijskih panog in delovnih mest obdrži.
»Nacionalni interes« sta zato ponovno besedi dneva, tako kot sta bili ob piljenju podrobnosti sklada za okrevanje po pandemiji. Edina razlika je, da se nov finančni instrument ne bo več imenoval sklad za okrevanje po pandemiji, temveč sklad za suverenost, v katerem bo denar zagotovljen z novim skupnim zadolževanjem ali pa bodo uporabljene državam nedodeljene, a že izposojene milijarde za okrevanje po pandemiji. Medtem ko finančni viri za nove evropske subvencije, domači protekcionizem oziroma za žaganje pravil Svetovne trgovinske organizacije po vzoru ameriškega zakona o zmanjšanju inflacije še niso povsem jasni, so znani cilji takšnega početja. Evropa mora postati suverena na področju proizvodnje obnovljivih virov energije, razpršiti pa mora tudi tveganje prevelike odvisnosti od posamičnih dobaviteljev strateških surovin, od magnetov za rotorje vetrnih elektrarn do baterij za električne avtomobile. Zato bodo v prihodnje avtomobilska podjetja na evropskih tleh postala tudi rudarska in iskala strateške surovine za baterije.
To je širši dramatski lok v evropski drami, torej, ali bo po letu 2035 še mogoče na novo registrirati avtomobile z notranjim zgorevanjem, seveda ne na fosilna goriva, temveč sintetična, kot si želi del nemške avtomobilske industrije. Možnost izdelovanja motorjev z notranjim zgorevanjem in proizvodnja sintetičnih goriv, ki je ta čas energetsko hudo potratna, pomenita ohranjanje enega od prihodkovnih virov avtomobilske industrije, da se nadaljujejo posli, in to z etiketo zeleno. Enako velja za francosko željo, da se v novi evropski zakonodaji o ogljično nevtralni tehnologiji jedrska energija določi kot strateški vir za doseganje ogljične nevtralnosti. Uresničevanje nacionalnih interesov se ta čas v Evropski uniji meri v višini dobljenih evropskih subvencij.
