V torkovem jutru se je Dubaj kopal v smogu. Izpuhi tisočerih avtomobilov so dušili mesto v puščavi in med nebotičniki velikih globalnih korporacij ustvarjali strupeno oranžno meglico, medtem ko so na njegovem robu voditelji že trinajsti dan razpravljali, kako rešiti goreči planet, da bo za vse pravično. Tehtali so, katere besede bi bilo najprimerneje zapisati v končnem dogovoru, da bodo prebivalci Marshallovih otokov pomirjeni in da Savdska Arabija ali Egipt ne bi bil preveč oškodovan. Ko bodo naposled našli besede, ki nikogar ne bodo navdajale s pretiranim optimizmom, a tudi nikogar pretirano ujezile, si bodo ministri 198 držav članic Združenih narodov vnovič segli v roke in zadovoljno sedli na letala, saj bo minil še en dogodek, po katerem se ne bo nič spremenilo. Podnebni vrh je bil vedno farsa.
Odkar so se leta 1992 voditelji prvič zbrali, da bi rešili goreči in smrdeči planet, je človeštvo v ozračje spustilo več ogljikovega dioksida kot v vsej svoji prejšnji zgodovini. Letos bodo emisije dosegle rekordne vrednosti. Realnost je svetlobna leta oddaljena od potrebnega znižanja ravni ogljikovega dioksida v ozračju za dosego ciljev v sporazumih in dogovorih prejšnjih podnebnih vrhov. Že leta so tovrstne konference preplavljali lobisti naftne in premogovne industrije in letos so se v Dubaju, tudi pod okriljem uradnih delegacij, zbrali v rekordnem številu, da bi si zagotovili status quo. Kako uspešni so odposlanci naftnih korporacij s podporo predvsem zalivskih držav – še zlasti v primerjavi z glasnimi okoljevarstveniki ali predstavniki držav, ki izginjajo pod morjem – kažejo kar končni sporazumi podnebnih vrhov; v njih še nikoli ni bilo zaveze, da se bo svet nekoč odrekel premogu ali nafti. Skoraj vsi podnebni vrhi so bili neuspešni za podnebje. Dva, kjotski in pariški, sta bila pogojno uspešna. Rezultat prvega je leta 1997 podpisan kjotski protokol, rezultat drugega pa leta 2015 sprejet pariški podnebni sporazum, katerega cilje venomer neuspešno lovimo.
Drugače ne more biti. Neuspeh je del ustroja tovrstnih podnebnih konferenc; ker se odločitve sprejemajo soglasno in ker lahko veto članice onemogoči sprejem končnega dogovora, rezultat ne more biti nič drugega kot jalov kompromis. Visokoleteča pričakovanja razvitega sveta in malih otoških držav se vedno znova razbijejo na čereh groženj z blokado držav izvoznic nafte. Prihodnje leto bo podnebni vrh že tretjič zapored gostila ena izmed teh. Nafta predstavlja približno tretjino izvoza Združenih arabskih emiratov, ki podnebni vrh gostijo letos. V Azerbajdžanu, ki bo podnebni vrh gostil prihodnje leto, predstavlja več kot devetdeset odstotkov izvoza. Te države imajo v tovrstnih dogodkih prav tako vitalni interes kot recimo Haiti. Le merska enota je drugačna.
»Samomor za naše skupnosti,« je včeraj v Dubaju čustveno razlagal Shiva Gounden z otočja Fidži, predsednik pacifiškega Greenpeacea. »Še naprej sežigati nafto in premog pomeni za nas samomor,« je poudaril človek, ki globalno segrevanje doživlja vsak dan, ko pred cikloni in orkani rešuje ostanke svoje vasi. »Ekonomski samomor,« mu je odgovoril Isiaq Adekunle Salako, okoljski minister največje afriške izvoznice nafte Nigerije. »Zaveza k odpravi fosilnih goriv bi bila za našo državo ekonomski propad,« je dejal človek izza pogajalske mize, ki odloča o prihodnosti planeta.
Politiki so že davno pozabili, zakaj se zbirajo na tovrstnih dogodkih. Z dubajskega bojišča, kjer se bije še ena bitka za prihodnost planeta, bo znova zmagoslavno odkorakal – denar.
