‘Na maternem jeziku stojimo ali pademo!« opozarja Marko Bidovec, ustanovitelj fundacije Bazoviški junaki in ostale žrtve fašizma ter eden najbolj gorečih zagovornikov spoštovanja slovenskega jezika. »Ni je sile tega sveta, ki bi nam smela vzeti naše bistvo – slovenščino!« Domoljubnost v teh globalističnih časih digitalne komunikacije in multinacionalnih korporacij zveni kar nekoliko arhaično. A če domoljubja ne bomo gojili, nas bo pobralo. »Kot evropski ljudje bodimo eno v duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze,« je zapisal že Srečko Kosovel.
Te dni smo ponovno na preizkušnji. Do konca meseca je v javni razpravi novela zakona o javni rabi slovenščine, ki je bil sprejet leta 2004 in leta 2010 posodobljen. Zakon je že doslej zapovedoval tujim korporacijam, da morajo svoje elektronske storitve opremljati s slovenskimi meniji, a tega očitno ni zapovedoval dovolj učinkovito – zapletalo se je pri odgovornosti za nadzor in posledično pri sankcioniranju kršiteljev. In ker ni bilo sankcij, menijev niso prevajali v slovenščino. Z argumentom, da jo govori »malo« ljudi. Vendar znajo biti interesi korporacij tudi drugačni, kajti Netflix, še eden od kršiteljev zakonodaje, svoje menije vendarle prevaja v islandščino, pa jo govori manj Islandcev kot slovenščino Slovencev. Dežela vulkanov je odlična kulisa za snemanje filmov, Netflix pa zanima tudi filmska produkcija, ki zanima širši trg.
Sicer smo menda ena redkih držav v EU s posebnim zakonom za varovanje jezika, a če se ta ne spoštuje, slovenska politika pa ne premore toliko poguma, da bi kršitelje primerno sankcionirala, se s tem ne moremo hvaliti. Z noveliranjem zakona naj bi bilo odslej drugače, obljublja zadnja ekipa ministrstva za kulturo. V ukrepanje so jo v bistvu prisilile dolgoletne in dovolj glasne pobude zainteresirane javnosti – od komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU do njihove lastne službe za slovenski jezik, ko jo je še vodil pozneje odstavljeni Marko Jenšterle. Zakon naj bi posodobili digitalnim časom primerno, ga prevetrili z uredbami in direktivami EU ter bolj jasno opredelili inšpekcijski nadzor ob kršitvah. Priključili so se tudi pobudam na ravni EU, ki želijo dosedanjo regulativo na tem področju spremeniti, s tem pa bolj zaščititi jezikovno raznolikost držav članic.
Na prihajajoče zakonske regulative je ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko nedavno v Bruslju celo osebno opozorila predstavnike podjetja Apple in se s srečanja vrnila samozavestna. A kolikor poznamo dosedanjo prakso podjetja, se zdi to še ena neučinkovita misija, kakršnih jih je bilo v preteklosti že več, tudi na ministrski ravni. Nenazadnje Apple zelo natančno spremlja zakonodajo vseh držav, kjer imajo naročnike, zato zelo dobro pozna tudi dolgoletna prizadevanja pri nas. Njihove delegacije vedno zelo prijazno sprejmejo delegacije iz Slovenije, svojih menijev pa še vedno niso prevedli v slovenščino.
Če hočemo torej tujce prisiliti k spoštovanju zakonodaje, jo je najprej treba doreči doma. Ministrstvo je prepričano, da bo šel njihov predlog skozi zakonodajno proceduro hitro, hkrati pa so pustili malo manevrskega prostora za javno razpravo, kar ni dobro, saj je pripomb veliko. Noveli se denimo očita, da zavzema še bolj pasivno držo do tujih korporacij, saj jih bo zakon k rabi slovenskega jezika samo »spodbujal«, namesto da bi jim to »določal/zapovedoval«. Novela zakona je korak naprej, ni pa rešitev. Medresorskih usklajevanj bo očitno še precej, koliko pa bo domoljubnega poguma postaviti se po robu tujcem, bomo še videli. In vedeli bodo tudi pri Applu.
