Nasilni partnerji niso edini, ki posegajo po tej manipulativni taktiki.
Zapleti z varovanjem specializirane državne tožilke v policijskem centru za varovanje in zaščito (CVZ), ki se vlečejo že skoraj eno leto, so simptom dalj časa trajajočih igric moči, pri čemer se zdi sama varnost tožilke, ki preganja domnevne morilce iz kavaškega klana, že nekaj časa povsem drugotnega pomena. Igrice med varnostniki, med podrejenimi in nadrejenimi ter boji za privilegije in udobje so vase posrkali celo tožilko, ki se je v nekem trenutku odločno postavila na stran ene izmed skupin varnostnikov, postala njihova odvetnica in se bila zato pripravljena odreči pomembnemu delu varovanja.
Glede na vse dostopne informacije, javne izjave in konec koncev tudi obelodanjene izseke poročila o izrednem nadzoru v centru za varovanje in zaščito je več kot jasno, da so šli igrice in boji predaleč. Tisti, ki anonimno, vendar javno opozarjajo na napake drugih, sami (niti ne prvič) kršijo pravila. Tisti, ki odkrivajo kršitve, to počnejo na način, ki je sam po sebi najverjetneje prav tako kršitev. Ob vseh resnih težavah je izjemno zgovoren tudi – morda še najmanj problematičen, a toliko bolj simptomatičen – spor glede uporabe savne. V CVZ je že dlje časa pod ključem skupna savna, saj so zaposleni drug drugega obtoževali, da jo uporabljajo tudi med službenim časom.
Vroče pa ni samo zaradi savne. Očitki so šli celo tako daleč, da se mora generalni direktor policije zagovarjati, da je varovano tožilko na sestankih na štiri oči vabil na večerjo na morje in z njo razpredal tudi o predkazenskem postopku, v katerem je imel osebni interes. Nadzorniki z notranjega ministrstva pa tožilki, torej varovani osebi, očitajo, da je bila preveč prijateljska z varnostniki in od njih prejemala informacije, kaj se dogaja v CVZ. Že to, da se generalni direktor policije z varovano osebo zasebno sestaja in poskuša igrati mirovnika, je povsem amatersko. Podobno neprimerno je tudi, da varovana oseba poskuša igrati ministrico za notranje zadeve in urejati policijo.
V vseh teh svojih igricah poskušajo drug drugega mračiti, vsi skupaj pa mračijo vse nas. Imajo nas za cepce.
Prvi med njimi je tudi prvi odgovorni za stanje v policiji, notranji minister Boštjan Poklukar, ki je pozabil, da je že skoraj dve leti na čelu notranjega resorja, in za vse težave brez kakršnih koli pravih argumentov krivi svojo predhodnico Tatjano Bobnar. Na tak način predvsem uslužno asistira predsedniku vlade, ki se mora v različnih postopkih otepati očitkov te iste nekdanje ministrice in jo zato poskuša diskreditirati.
Poklukar, ki nas je še pred kratkim prepričeval, da odločitev sodišča o nezakonitosti sklepa, na podlagi katerega je bil imenovan generalni direktor policije, imenovanju celo daje legitimnost, zdaj v isti sapi, ko za slabo stanje v CVZ krivi druge in na podlagi televizijskih prispevkov odreja njegovo »celovito reorganizacijo«, kot papagaj ponavlja, da »policija dela dobro«. Morda bi si najprej moral ogledati organigram policije, da bi ugotovil, da je tudi CVZ del policije. In da je policija organ v sestavi ministrstva, ki ga vodi. V mraku se je težko orientirati.
