Pravzaprav – in na žalost – niti ni več tako nenavadno, če vsakoletne dobitnike najvišjih naših nagrad za umetniške dosežke, torej Prešernovih nagrad za življenjsko delo in nagrad Prešernovega sklada, v manjši ali večji meri zasenči kakšno vzporedno dogajanje, ki se počastitve slovenskih umetnikov včasih dotika bolj ohlapno, spet drugič pa povsem neposredno. Dovolj je, če se ozremo dobro desetletje v preteklost, pa se lahko spomnimo burnih protestov, ki so na predvečer kulturnega praznika leta 2012 zaznamovali ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, očitkov o cenzuriranju vsebine osrednje proslave, ki jo je leta 2016 zasnoval režiser Marko Bulc, ker takratni upravni odbor Prešernovega sklada na odru med drugim ni želel scenografije z vizualnimi elementi razvpite bodeče žice na slovenskih mejah, ali glasnih kritik domače kulturne politike, ki so enkrat odmevale iz javnosti, drugič z govorniškega odra, če o debatah o primernosti nekaterih nagrajencev ne govorimo. Zadnjim »dogodkom« te vrste smo bili priča v minulem letu ob absurdnih zapletih z naknadno podelitvijo oziroma »izročitvijo« Prešernove nagrade Svetlani Makarovič, ki je nagrado leta 2000 zavrnila zato, ker je bila takrat na sporen način podeljena tudi Marku Rupniku – tega pa so lani doletele obtožbe o spolnih zlorabah, zaradi katerih bi se po mnenju aktualne ministrice za kulturo Aste Vrečko (in še marsikoga) spodobilo, da bi nagrado vrnil.
Tako se tudi ob včerajšnji razglasitvi prejemnikov Prešernovih nagrad za leto 2024 nazadnje vseeno ni bilo mogoče izogniti nekakšnemu slonu v sobi – četrtkovi odločitvi vlade, da pošlje v državni zbor predlog sprememb zakona o Prešernovi nagradi, po katerih osrednja proslava ob podelitvi nagrad ne bi več nastajala pod okriljem upravnega odbora Prešernovega sklada, kot to določa trenutni zakon, temveč bi njeno pripravo prevzel vladni koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve. Razlog naj bi bile pogoste »organizacijsko-tehnične nejasnosti« in vprašanje »formalne odgovornosti za izvedbo proslave«, a tudi želja po poenotenju odločanja o vseh državnih proslavah. Slednjo je sicer mogoče razumeti, vendar pa tudi ni težavno razbrati, da so spremembe (ki jih je vlada sicer napovedala že marca) povezane z zagatnimi poskusi izročitve nagrade Svetlani Makarovič – njene prisotnosti na proslavi se je sedanji upravni odbor sklada na vse načine otepal, češ da »scenarij njenega nastopa ne predvideva«, črkobralsko pristavljal, da umetnica (kljub njeni javno izraženi volji) ni vložila »uradne prošnje« za izročitev, in da postopek morebitne ponovne podelitve »ni zakonsko določen«. Ker je upravni odbor pri delovanju neodvisen, je bila vlada, sicer naklonjena naknadni vročitvi, precej nemočna – pesnica pa je pred občinstvo stopila po uradnem koncu prireditve.
Predlagane zakonske spremembe bi take »šume« med vlado in upravnim odborom Prešernovega sklada seveda odpravile, vprašanje pa je, ali je to v resnici najboljši način za reševanje težav, do kakršnih kljub vsemu prihaja bolj izjemoma. Pa ne le zato, ker vladni predlog ne vsebuje nikakršnih določil glede morebitne zavrnitve, poznejše vročitve ali odvzema nagrade, ki manjkajo v veljavnem zakonu, kar je navsezadnje sploh omogočalo vsa preigravanja glede pristojnosti in »pravnih podlag«; goli prenos snovanja proslave na delovno telo vlade tudi ne prispeva h kaki »depolitizaciji« same vsebine prireditve, še manj pa zagotavlja njeno kakovost. Zadostuje že, da se spomnimo skrajno amaterskih državnih proslav v času prejšnje vlade.
Vlade se pač menjajo in odbori z njimi. Odločitev vlade, da se dva meseca pred proslavo po hitrem postopku loti površnih in vprašljivih sprememb v zvezi z njo, se zato kaže kot vsebinsko nedomišljena in časovno zgrešena, a tudi taktično nespretna.
