»Naslov svetovnega prvaka je eden glavnih ciljev sezone,« je že pred začetkom dirk v sezoni 2024 napovedal prvi kolesar sveta. In ponovno se je pokazalo, da to, kar Tadej Pogačar napove, tudi naredi.
Kljub visokemu cilju je imel Pogi že sicer sanjsko sezono 2024. Kroni sta bili zmagi na dirki po Italiji in francoskem Touru, ne gre pozabiti niti tiste na spomeniku Liege–Bastogne–Liege ter kar 81-kilometrskega pobega na dirki Strade Bianche. Kljub pritiskom medijem, da naj najboljši kolesar vseh časov v enem letu napade zgodovinski trojček zmag na vseh tritedenskih dirkah v eni sezoni, se je odpovedal nastopu na Vuelti. Ker pa slovensko kolesarstvo ni le Tadej Pogačar, je ta pripadla drugemu šampionu Primožu Rogliču, ki je Slovenijo priključil le trem kolesarskim velesilam (Franciji, Belgiji in Veliki Britaniji), ki jim je uspel podvig, da so v isti sezoni osvojile vse tri tritedenske dirke.
Tadej Pogačar je vse podredil nastopu v Zürichu, zavedajoč se priložnosti pa so tudi v Kolesarski zvezi Slovenije storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da napadejo zgodovinsko priložnost zlatega obdobja slovenskega kolesarstva. Kar nekoliko perverzno so v Švici napovedovali, da bo vse drugo kot osvojitev mavrične majice svetovnega prvaka neuspeh. A ko imaš v ekipi tako dominantnega kolesarja, je takšen pristop edini pravilen. Še posebej ker so reprezentančni dres oblekli tudi Primož Roglič, Matevž Govekar, Luka Mezgec, Domen Novak in Jan Tratnik, ki so poskrbeli za to, da je bila celotna slovenska ekipa na svetovnem prvenstvu ena najmočnejših. Ne smemo pozabiti niti Jake Primožiča in Matica Žumra, ki sta, kljub temu da ne prihajata iz ekip svetovne serije, na zgodovinsko nedeljo 29. septembra 2024 opravila krvavo delo za svojega vzornika in idola. Pogi ničesar ni prepustil naključju.
Na 274-kilometrski trasi s številnimi pastmi je stvari v roke vzel sto kilometrov pred ciljem. Ostal je zvest samemu sebi, odlično prebral tekmece in se odpeljal eni najbolj veličastnih zmag naproti v zgodovini svetovnih prvenstev. V Zürichu ni bilo človeka, ki ni imel široko odprtih ust ob predstavi, ki si je ni znal predstavljati niti Tadej Pogačar sam. Ko se je »snel z verige«, so kapitulacijo podpisale tudi kolesarske velesile, ki kljub polni zasedbi pomočnikov niso zmogle slediti jurišu Slovenca. Pri 26 letih je Tadej Pogačar osvojil najbolj čislano kolesarsko lovoriko, ki jo lahko osvojiš v reprezentančnem dresu. Fantastični sezoni slovenskega kolesarstva, ki ima na svojem kontu že rekordnih 44 zmag, je tako Tadej Pogačar prilepil še mavrično piko na i.
Pri tem pa je treba povedati, da sezone še ni konec. Med najodmevnejšimi dirkami sledi še spomenik po Lombardiji, ki ga je Pogačar dobil v zadnjih treh sezonah. In čeprav je v kolesarstvu osvojil že vse, kar se osvojiti da, smo prepričani, da mu želja po zmagovanju in podiranju rekordov ne bo usahnila. Že v letošnji sezoni bo poskušal v najlepši luči predstavljati naziv svetovnega prvaka, prav zagotovo pa v naslednji, ko bo jurišal na nove zgodovinske podvige v kolesarstvu. Pri vsem skupaj pa najbolj veseli to, da Tadej Pogačar pri tem resnično uživa in ima tudi spoštovanje vse svetovne javnosti, ki mu v zadnjem obdobju priznava naziv najboljšega in ga ne bremeni več z vprašanji o dopingu, ki so stalnica v tem športu.
