Ljubljana se sooča s splošno kadrovsko krizo v kritičnih delih javnega sektorja. Primanjkuje učiteljev, medicinskih sester, oskrbovalcev, uradnikov na upravni enoti in družinskih zdravnikov in še bi lahko naštevali. S podobnim kadrovskim primanjkljajem se ob rekordno nizki brezposelnosti soočajo tudi druge občine v državi. A v primeru Ljubljane moramo prišteti še eno osrednjo težavo: neživljenjsko visoke najemnine in cene stanovanj. Poročali smo, da so velike težave s pridobivanjem kadrov v mestni upravi, v Ljubljanskem potniškem prometu (LPP) pa ni dovolj mladih voznikov. Verjetno tudi zaradi nedosegljivih cen stanovanj se veliko ljudi, po zadnjih podatkih 140.000, na delo v prestolnico vozi iz drugih občin. Javni prevoz s tem navalom ne zmore tekmovati. LPP nima ne zadosti avtobusov ne voznikov, sploh pa je prometna ureditev v prestolnici takšna, da povečanega števila avtobusov niti ne bi vzdržala. Gre za začaran krog: premalo dostopnih stanovanj ustvari več dnevnih migracij, več migracij pa ustvari nevzdržne razmere na cesti, kar zmanjšuje splošno kvaliteto življenja v mestu.
Razvoj prestolnice je v preteklosti temeljil na tem, da so se iz periferije in tudi iz tujine sem selili ljudje, ki so opravljali službe, za katere »med Ljubljančani ni veliko zanimanja«, kot nam je povedal Peter Horvat, direktor LPP. V ljubljanskem mestnem prevozu med vozniki tradicionalno namreč ni veliko Ljubljančanov, je pa bil ta poklic za marsikoga vstopnica, da je to postal in da so njegovi otroci lahko imeli privilegij dostopnosti šolstva ter da jih takšni poklici potem ne bi zanimali. Verjetno je veliko poklicev, ki niso zanimivi za Ljubljančane, a so življenjskega pomena za Ljubljano. Tudi medicinska sestra in učitelj ali mlad zdravnik sta si še pred desetimi leti v Ljubljani lahko ustvarila življenje – vzela kredit za novo stanovanje ali našla stanovanje z ugodno najemnino. Njihovi otroci so dobili možnost, da živijo v mestu in imajo s tem boljše izobraževalne možnosti. Pred časom so na nekem bosanskem spletnem forumu razpravljali o oglasih za delo v zdravstvu pri nas. Med pozitivnimi razlogi za selitev so bili omenjeni dobre šole, vrtci in univerza. Neka uporabnica pa je opozorila, da bi zaradi cen stanovanj v Ljubljani medicinska sestra imela isti standard kot v Bihaću, kjer ima stanovanje. In težko se ne bi strinjali. Kaj tujemu delavcu Ljubljana nudi v zameno, če bo tu imel nižji standard in bo kvaliteta njegovega življenja slabša kot doma?
Ljubljanski župan je pred časom presenetil z izjavo, da je po njegovem mnenju Ljubljana premajhna za gentrifikacijo. Lahko sicer špekuliramo, ali je mesto res premajhno, da bi govorili o gentrifikaciji. Dejstvo pa je, da mesto postaja premajhno za medicinske sestre, voznike, učitelje ali uradnike, ki si v njem ne morejo privoščiti prostora. Kaj bi rešilo te probleme? Gotovo obsežna gradnja neprofitnih sosesk in obdavčenje nepremičnin, v katerih lastnik nima prijavljenega stalnega naslova. Verjetno tudi omejitev ali dodatna obdavčitev oddajanja preko spletnih platform, kot je Airbnb. Morda pa tudi to, da javni zavodi in druga podjetja spet začnejo graditi stanovanja in samske domove za zaposlene. Da v domovih za ostarele del poslopja namenimo stanovanjem za osebje in da se spet vrnejo učiteljska stanovanja. V ljubljanskih osnovnih šolah kronično primanjkuje učiteljev slovenščine. Prav zanimivo bi bilo, če bi objavili oglas, v katerem bi poleg delovnega mesta učitelja slovenščine ponudili tudi učiteljsko stanovanje pod ugodnimi pogoji. Kar naenkrat bi se verjetno pokazalo, da v resnici ni toliko težava v kadrih, temveč predvsem v ležiščih za kadre. Vendar je bolj skrb vzbujajoče to, da smo šele na točki, ko se skušamo zediniti, ali sploh imamo težavo tako s stanovanji kot s kadri.
