Nova vlada, novi eksperimenti z Lipico. Tako je od leta 1996, ko je občina Sežana lastništvo obubožane kobilarne prepustila državi. Vlada je takrat Kobilarno Lipica s posebnim zakonom razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.
Ta zakon je tako poseben, da je doživel že pet tektonskih sprememb, šesta je na vidiku. Nazadnje je bil osvežen leta 2018, ko je tedanji gospodarski minister Zdravko Počivalšek dosegel preoblikovanje javnega zavoda Kobilarna Lipica v holding. Ureditev torej, ki je značilna za multinacionalke, v Lipici pa imamo holding za nekaj deset konj, za en že dolga leta zaprt hotel, za en nedavno obnovljen hotel in za polovično igrišče za golf.
Aktualna vlada je nameravala z novelo zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH) upravljanje državne kobilarne in lipiške turistične dejavnosti prepustiti SDH. Toda zgodil se je upor stroke, kraških lokalcev in ministrstva za gospodarstvo, zato si je premislila in je Lipico črtala iz zakona, uporniško ministrstvo za gospodarstvo pa je dobilo kazensko domačo nalogo. V treh mesecih mora pripraviti analizo aktualnega zakona o Kobilarni Lipica, ki je leta 2018 v Lipici vpeljal nov, holdinški organizacijski model, ter v sodelovanju s finančnim ministrstvom uveljaviti »dosledno spoštovanje in uresničevanje načel korporativnega upravljanja«.
To analizo bi odgovorna vlada morala imeti na mizi, preden je državnemu zboru poslala v potrditev predlog sprememb zakona o SDH, s katerim je načrtovala selitev državne kobilarne pod ta holding, ki je v Lipici kratek čas že gospodaril. Toda tik pred sprejetjem zakona si je vlada premislila, s pojasnilom, da Lipica ne bo šla pod SDH zaradi prepletenosti dejavnosti in zaradi njenega izrednega pomena za razvoj turizma, vzreje lipicancev in jahalnega športa. Halo, mar v vladnem golobnjaku tega niso vedeli prej?!
Sicer pa so organizacijske spremembe, analize obstoječega stanja in pisanje strategij v Lipici stalnica. Ni jih mogoče prešteti, toliko jih je že bilo. Da reja in vzreja konj ne prinašata dobička, je že konec petdesetih let prejšnjega stoletja spoznalo trgovsko podjetje Jadran Sežana, ki je začelo to dejavnost dopolnjevati s turistično. Zrasli so dva hotela in invalidno igrišče za golf, v Lipico so naselili tudi igralne avtomate, a se je s kopičenjem turistične ponudbe kopičila tudi izguba. Zajezila je ni niti ustanovitev gospodarske družbe Lipica Turizem, ki se je je leta 2007 domislila prva Janševa vlada. Ker se to ni obneslo, je Cerarjeva ministrska ekipa družbo Lipica Turizem v začetku leta 2015 potisnila v upravljanje SDH – kot strateško naložbo, čeprav je bila daleč od tega. Dokaz za to je njena smrt, ki je nastopila decembra 2016 z uvedbo stečajnega postopka.
Družba Lipica Turizem je v vseh enajstih letih obstoja tolkla izgubo. Izgubarsko tradicijo, kar zadeva turizem, neguje tudi holding. Tradicije se v Lipici oklepa tudi politika, saj direktorje menjava kot lastniki avtomobilov letne pnevmatike z zimskimi. Na čelu kobilarne se je v dobrih dveh desetletjih zvrstilo enajst direktorjev, v zadnjih štirih letih, odkar je Lipica holding, pa trije. Prvič tudi dve dami.
Odnos države do Lipice še najbolj spominja na mačeho iz ljudske pesmi o siroti Jerici, ki je z deklico grdo ravnala. Eden od lipiških direktorjev, Tomi Rumpf, je sredi kulturnega spomenika državnega pomena načrtoval celo gradnjo megalomanske bioplinarne. Janez Rus, vodja konjereje in konjeništva v državni kobilarni, je pred časom za Dnevnik izjavil, da v Lipici le še smučišča niso poskusili narediti. Kdo ve, morda pa bo žičničarka tam postala Golobova vlada.
