Splošna razprava v generalni skupščini OZN v New Yorku je edini vsakoletni dogodek, kjer se na enem mestu zberejo svetovni voditelji ali vsaj večina njih. Iz njihovih govorov in spremljajočih dogodkov je mogoče dobro izluščiti, kaj so teme, ki najbolj razburjajo globalno politiko in javnost. V letih 2020 in 2021 je bila to pandemija, zaradi katere je razprava tudi potekala bolj ali manj virtualno, lani je bila izpostavljena vojna v Ukrajini, letos pa je v kompleksni mešanici globalnih izzivov ter trenj polni ali kar razbiti mednarodni skupnosti nabor tem tako pisan, da je v tednu dni splošne razprave mogoče pričakovati tudi tekmo za pozornost. Zahod denimo še naprej izpostavlja Ukrajino, a v precej drugih delih sveta ne delijo več mnenja, da si osvajalna vojna stalne članice varnostnega sveta zasluži prioritetno obravnavo, oziroma njeno potiskanje v ospredje razumejo kar kot nov poskus diktata vsebine s strani razvitih držav.
Zlasti države v razvoju, globalni jug ali kakor koli jih poimenujejo, imajo za postavljanje drugih tem v ospredje razloge, ki so se pokazali že včeraj, še preden se je splošna razprava začela. Na razvojnem vrhu so lahko sodelujoči z generalnim sekretarjem OZN Antoniem Guterresom na čelu vdano ugotovili, da bo le 15 odstotkov od 169 zastavljenih specifičnih ciljev trajnostnega razvoja uresničenih do predvidenega leta 2030, pri nekaterih pa svet celo nazaduje. Njihovo uresničevanje pa je ključno za več kot polovico sveta, ki zaostaja v razvoju, kot je ugotovil Guterres. Gre za odpravo revščine in lakote, zagotovitev dostopa do pitne vode in sanitarij, zagotovitev osnovnega izobraževanja ... Krivo je tako neizpolnjevanje finančnih obljub razvitih držav za doseganje teh ciljev kot nezmožnost ukrepanja držav v razvoju zaradi ujetosti v dolžniške zanke, pa tudi njihovo prelaganje vse odgovornosti na bogate. To je sicer samo ena od točk trenja med prvimi in drugimi, ki bo v New Yorku prišla do izraza in zaradi katerih so za manj razvite vse bolj privlačne grupacije, kot so BRICS, G20, ASEAN in druge, kjer Zahod nima vpliva ali ga očitno izgublja, kot kaže zadnji vrh G20 v Indiji, kjer ni bilo obsodbe Rusije zaradi vojne v Ukrajini.
Aktualni so tudi državni udari v Afriki in ekonomske posledice pandemije covida v številnih državah. V New Yorku bodo spet posebej izpostavljene podnebne spremembe, ki ob vsej paleti perečih tem morda najbolj povezujejo človeštvo in njegovo usodo. Ni celine, skoraj ni države, ki ne bi v zadnjih letih tako ali drugače občutila moči narave, kar večina znanstvenikov razlaga z njenimi spremenjenimi vedenjskimi vzorci zaradi človeške dejavnosti. Vesoljsko plovilo Voyager 1 je leta 1990 z oddaljenosti šestih milijard kilometrov naredilo znamenito fotografijo Zemlje, bledomodro piko v prostranosti vesolja, ki slikovito ponazarja sedenje vseh v istem majhnem čolnu, v katerega se vrtajo luknje. Pa vendar ni političnega poguma, volje ali interesa za soglasno ukrepanje, kot se bo nedvomno spet pokazalo na naslednji letni podnebni konferenci OZN čez dobra dva meseca.
OZN nikoli bi bil primarni reševalec svetovnih problemov. Je organizacija, kjer se poskuša najti najmanjše skupne imenovalce s temeljno nalogo vzdrževanja svetovnega miru in varnosti. Nekdanjemu generalnemu sekretarju Dagu Hammarskjöldu pripisujejo misel, da OZN ni bila ustanovljena, da svet popelje v nebesa, ampak da ga reši pred peklom. O tem, kako ta nekaterim grozi, drugi pa so že na njegovem robu ali kar v njemu, bo v OZN izrečenih veliko besed. Ne bo slišati lepo. Bo pa tudi veliko optimizma, kako je lahko drugače. »Ljudje zrejo v voditelje in od vas čakajo rešitve,« pravi Guterres. Idej in teorij je veliko. Glava boli zaradi prakse.
