Gospa sodnikarca, a veš, da sem čist vse pozabila!« je pred leti med zaslišanjem na ljubljanskem sodišču zatrjevala žrtev nasilja, ki so ji na bencinski črpalki v Kočevju pred očmi ubili soproga. Nasilneži so tudi njo vrgli na tla in ji izruvali šop las. Če je policistom in v sodni preiskavi še govorila resnico, jo je na sojenju spomin naenkrat zapustil. Razlog za njeno nenadno amnezijo so bile sorodstvene in intimne vezi z napadalci. Na sodišču ji seveda nihče ni verjel.
Na sodišču, pred preiskovalno komisijo v državnem zboru pa tudi v drugih uradnih postopkih morajo zaslišani govoriti resnico. Vprašanje lahko odklonijo, če bi se (ali svoje bližnje) z odgovorom spravili v kazenski pregon, hudo sramoto ali pa bi jih zaradi tega doletela večja gmotna škoda. Da ne bi spravil očeta v težave z organi odkrivanja in pregona, je Jure »Odgovor je enak prejšnjemu« Janković pred več kot desetimi leti zavračal vprašanja preiskovalne komisije. Takšno pravico ima vsakdo, je pa res, da te tovrstni molk morda obvaruje pred uradnim postopkom, pred negativnim vtisom v javnosti pač ne. Kdor pojasni, da na vprašanje ne bo odgovoril, ker bi se s tem lahko spravil v kazenski pregon, hudo sramoto ali ob sredstva, hkrati prizna, da je zelo verjetno storil nekaj nezakonitega, sramotnega ali takšnega, kar ga utegne drago stati.
Zato je v resnici še bolj prikladen odgovor, da ga je zapustil spomin. Odpoved kognitivnih procesov sicer ni zakonsko predvidena okoliščina, vendar pri nas ni sodišča, ki bi lahko posamezniku dokazalo, da laže, ko se izgovarja na pozabljivost; razen kakšnega izjemnega primera, ko sodišče pričo ujame na laži.
Gospa iz Kočevja ni prva, ki se je domislila briljantne ideje o prikladno izgubljenem spominu, temveč je ta najbrž stara vsaj toliko kot prvo razsodišče. V zadnjem času pa se bohoti. Pred preiskovalno komisijo državnega zbora, ki ugotavlja domnevno pranje denarja v NKBM in domnevno nezakonito financiranje SDS, je v mentalno komo padel Rok Snežič. Da človek, ki je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen zaradi davčnih utaj, ne pokaže niti minimalnega spoštovanja do ključnih državnih institucij, pa še niti ni najgloblje dno. Tja sta se spustila visoka uslužbenca policije, nekdanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije in aktualni direktor uprave avtocestne policije Andrej Jurič ter nekdanji vodja službe generalnega direktorja policije in današnji direktor koprske policijske uprave Boris Korasa. Oba sta imela težave s spominom pred preiskovalno komisijo državnega zbora, ki preiskuje politično vmešavanje v delo policije. Jurič je na svojem prvem zaslišanju odklonil odgovor na vprašanje, s kom se je posvetoval o naboru policistov za »kazenski odred«, ko je bil kasneje prisiljen odgovoriti, pa je naenkrat dobil akutno okvaro hipokampusa.
Da si takšno blamažo privošči policist, za nameček celo eden izmed vodilnih, in se, podobno kot gospa iz Kočevja, zoprnemu vprašanju izmuzne s strahopetno lažjo, je velik madež za sicer izjemno čistunsko vodstvo policije. Je norčevanje državnega uslužbenca iz parlamenta in države. Istega uslužbenca, ki je v svoji bogati karieri zagotovo večkrat pričal na sodišču v prekrškovnem ali kazenskem postopku zoper kršitelja ali obtoženca, ki ga je pred tem obravnaval. Na sodišču so mu seveda verjeli, saj je konec koncev državni uslužbenec, uradna oseba s pooblastili, ki je vredna vsega zaupanja.
