Nov dan in nova brezhibna predstavitev Britanije v najboljši, bleščeči luči štiridnevnega praznovanja kraljičinega platinastega jubileja. Po vojaški paradi je bila na vrsti zahvalna maša v veličastni katedrali svetega Pavla. Na obeh je 96-letno kraljico zaradi težav z mobilnostjo zastopal prestolonaslednik Charles. Med mašo je yorški nadškof Stephen Cottrell dejal, da je kraljica, strastna ljubiteljica konj, »še vedno v sedlu«. Je in ni. 73-letni princ Charles, najstarejši prestolonaslednik v zgodovini, zaradi kraljičinih zdravstvenih težav prevzema vse več materinih dolžnosti, nekaj korakov za njim pa je skoraj povsod njegov sin, princ William, drugi v vrsti za prestol. Večina Britancev navdušeno praznuje platinasti jubilej, ki pa je pred njimi v živo prikazal bližnjo prihodnost. Republikanci pravijo, da bi rade volje glasovali za kraljico, če bi bila predsedniška kandidatka. Ne pa tudi za Charlesa ali Williama.

»Vaše visočanstvo, žal nam je, da niste z nami osebno, vendar ste še vedno v sedlu. Najboljši voditelji so tisti, ki znajo biti vodeni in vodijo za druge in ne zase,« je rekel nadškof, ki je očitno posredno kritiziral navzočega, spet nepočesanega premierja Borisa Johnsona. Ob prihodu so Johnsona številni oboževalci monarhije, ki so navdušeno pozdravili člane kraljeve družine, tudi odcepljena Harryja in Meghan, izžvižgali.

Velika Britanija je bila leta 1952, ko je komaj 25-letna princesa Elizabeta, že mati dveh otrok, zaradi prezgodnje očetove smrti zasedla prestol, zelo drugačna država, kot je sedemdeset let kasneje. Ona je zavladala državi, druge ženske so »vladale« v kuhinjah, ločitve so bile maloštevilne, abortus je bil nezakonit, homoseksualnost je bila kriminalno dejanje. Mnogi Britanci, ki so oglaševali oddajanje, so lahko napisali, da sob ne oddajajo črncem in Ircem. Bogati Otočani so počitnikovali na vročih Karibih in v drugih eksotičnih letoviščih po svetu, preostali so zmrzovali na vetrovnih domačih plažah. Mlekarji so pred vrata prinašali steklenice z mlekom in šolarji časopise. Na televizijah je bil en sam črno-beli kanal. Ko je zasedla prestol, je kraljevala razpadajočemu imperiju. Zdaj je napol v sedlu šefinje države, ki je zaradi brexitske neumnosti, za katero je verjetno najbolj kriv Johnson, videti brez krmila pri iskanju nove vloge v svetu. Da bi izpeljal brexit, je Johnson v njenem imenu začasno in nezakonito, kot je ocenilo vrhovno sodišče, suspendiral parlament. Tega mu gotovo ni odpustila.

Med vladavino Elizabete II., ki je obiskala 110 držav, čeprav nima potnega lista, se je na Downing Streetu 10 zvrstilo štirinajst premierjev, ki so morali prihajati k njej enkrat na teden. Najljubši ji je bil, kot se radi zgodi, prvi – Winston Churchill, ki je bil mentor mlade kraljice. Tonyja Blaira in Johna Majorja je rada srečevala. Manj Gordona Browna in Davida Camerona, ki se ji je zelo zameril, ker je rekel, da je predla kot mačka, ko ji je sporočil, da so Škoti zavrnili neodvisnost na referendumu.

Kraljičina največja zasluga za kraljevo družino in monarhijo je, da nista zdaj nič manj priljubljeni, kot sta bili pred dobrimi sedemdesetimi leti, če je soditi po raziskavah javnega mnenja, na katere pa daleč najbolj vpliva ona osebno, predvsem s svojo legendarno predanostjo dolžnosti, zaradi katere bo v sedlu do konca. Med sedemdesetletno vladavino se je prilagajala nešteto spremembam (ima celo mobilni telefon), pa se ji je vseeno posrečilo desetletje za desetletjem uresničevati francoski pregovor »bolj ko se stvari spreminjajo, bolj so enake«. Kraljeva družina ostaja superprivilegirana dediščina fevdalizma, monarhija pa neokrnjena ključna institucija, ki Britance povezuje bolj kot katera koli druga. Sploh ker so se v zadnjih dveh desetletjih druga za drugo osramotile druge ključne institucije, od medijev in policije do parlamenta in, pod Borisom Johnsonom, Downing Streeta 10. 

Priporočamo