Vlada Roberta Goloba je zatem sklenila preurediti celoten plačni sistem v javnem sektorju, ki ga je leta 2008 vzpostavil tedanji minister za javno upravo Gregor Virant in v katerem sobiva približno 3000 proračunskih uporabnikov in 190.000 zaposlenih. Golobovi so nujnost celovite reforme utemeljevali na potezi predhodne Janševe vlade, ki naj bi dokončno in nepopravljivo destabilizirala sistem z dvigom plač nekaterim zaposlenim v zdravstvu.

Izplen 23-mesečnih prizadevanj je izjava o usklajenosti besedila predloga zakona o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju, ki so ga včeraj podpisali vladni in sindikalni pogajalci ter 30 izmed 46 reprezentativnih sindikatov. Vlada bo gradivo obravnavala danes in ga nato poslala v državni zbor. Med podpisniki izjave ni Fidesa. Začrtani reformi sistema plač v javnem sektorju, ki jo je predlani sprožil s svojimi zahtevami po izstopu zdravstva, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov zdaj izrecno nasprotuje. »Zaradi preglasovanja sindikalnih central bomo dobili 'nov' plačni sistem, brez metodologije. To bo nadaljevanje plačne uravnilovke, ki je javno zdravstvo že pripeljala do roba,« je sporočil Fides. »Današnji podpis (izjave o usklajenosti, op. p.) je farsa za javnost, ključno je ostalo nerešeno.«

To je slaba popotnica začrtanemu vzpostavljanju novega plačnega sistema. Fides seveda ne bo odnehal. Najkasneje potem, ko vlade ne bo več vodil Robert Golob, bo skušal sprožiti izvedbo popravkov (beri: dvige zdravniških plač) po svojih zamislih. Znotraj ločenega zdravstvenega stebra bodo ti bistveno lažje izvedljivi.

Uvajanje novega plačnega sistema tudi v večini drugih poklicnih skupin ne bo sprožilo navdušenja. Plače se bodo sicer postopno zviševale, a ostaja grenak priokus, da bi bilo mogoče na centralnih pogajanjih iztržiti boljši dogovor. Vladni pogajalci so bili vendarle tisti, ki so bili v izraziti časovni stiski; če reforma ne bo zaživela s 1. januarjem, bi bilo namreč ogroženo financiranje iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost. Interesni zastopniki delojemalcev bi tudi lahko bolje unovčili izdatne funkcionarske in direktorske povišice, ki jih je enostransko odmerila vlada.

V sindikalni pogajalski skupini se sicer radi pohvalijo, da jim je uspelo izpogajati sistem, v katerem ne bo nihče več imel plače, nižje od minimalne. A hvalevredna sprememba bo vendarle zgolj kozmetična. V javnem sektorju že zdaj nihče ne prejema nižje plače od minimalne, saj razliko do nje doplača država. Ker po posameznih stebrih pogajanja še potekajo, tudi še ni mogoče oceniti, kakšna razmerja bodo v prihodnje vzpostavljena med posameznimi stebri in poklicnimi skupinami v njih. Številna bodo zagotovo kmalu po razkritju preimenovana v »nesorazmerja«.

Ni treba biti vedeževalec za napoved, da se bodo ta nesorazmerja potem odpravljala tudi »parcialno«, predvsem v skupinah z največjo sindikalno močjo. Prav takšni parcialni posegi so bili tista ključna slabost, zaradi katere je sistem plač v javnem sektorju zašel v nepopravljivo stanje.