Lani objavljeno poročilo o stanju demokracije v svetu kaže razklano sliko. Leta 2021 je v hibridnih ali avtoritarnih režimih živela dobra polovica svetovnega prebivalstva, v državah s polno ali pomanjkljivo demokracijo pa ostalih 45,7 odstotka Zemljanov. Evropa, Severna in Južna Amerika so v veliki večini območja demokratičnih držav, Afrika in celinska Azija pa povečini posejani z režimi, izhaja iz poročila, ki ga pripravlja Economist Intelligence Unit, raziskovalni oddelek zasebnega podjetja, ki izdaja tudi znameniti tednik.
Vodstvo Kitajske, ki jo omenjeno poročilo uvršča med avtoritarne države, nasprotno meni, da je pravo vprašanje to, kaj demokracija sploh je. Zahodna je po njegovem pomanjkljiva in slabo delujoča, iskanje soglasja v njej prezapleteno in nefunkcionalno. Ni pa edina mogoča, trdijo. Kot so v partiji zapisali v svoji decembra 2021 objavljeni beli knjigi z naslovom Kitajska: demokracija, ki deluje, ena oseba-en glas ni bistvo demokracije, ampak je ključno vprašanje, ali je oblast učinkovita, ali ljudje dobro živijo in ali se zakone uveljavlja. Kar naj bi veljalo za to državo, ki ji v Združenih državah pripisujejo poskuse izvažanja svojega ideološkega modela. Predsednik Joe Biden tako tudi na podlagi svojih pogovorov s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom razlaga, da na svetu zdaj poteka veliko spoprijemanje demokracij in avtokracij, kamor seveda uvršča Kitajsko, in da bodo prihodnje generacije lahko delale doktorate iz tega, katerim je uspelo.
Zadnji vmesni čas je bil v prid slednjim. V povprečju je šlo v letu 2021 demokraciji po merjenju vrste kazalcev slabše kot leto poprej, piše v omenjenem poročilu. Tudi v Evropi je bilo nekaj takšnih držav. Zdaj je pred očmi sveta še peta največja na svetu, kjer nedeljski vdor privržencev bivšega brazilskega predsednika Jairja Bolsonara v glavne institucije kaže, da eden temeljnih demokratičnih postulatov, spoštovanje volilnih rezultatov, ni več samoumeven. Donald Trump in njegovi privrženci med državami, ki štejejo za demokratične, s svojim početjem in idejami niso več sami in osamljeni. Bivši ameriški predsednik in njegovi sodelavci so ponudili recept, kako zasejati dvom v volitve, in to prav na primeru ZDA, ki se imajo za zastavonošo demokracije. Privrženci brazilskega predsednika so ga praktično prekopirali, le da so iz neznanega razloga počakali, da je bila mimo inavguracija. Na celini, znani po vojaških udarih, naglih menjavah voditeljev in ne tako dolgi tradiciji demokracije, je to še bolj občutljivo.
Bolsonaro iz Orlanda lahko sporoča, da ni nikogar ščuval k napadu in ga nekako obsoja. S svojim nenehnim kritiziranjem volilnih naprav, izostankom jasnega priznanja volilnega poraza in z odhodom na Florido, namesto da bi z dostojanstveno primopredajo omogočil državi, da gre naprej, pa je najmanj objektivno odgovoren za dogodke v državi. A morda bo nedeljsko dogajanje za Brazilijo na koncu celo koristno. Nakopičeno družbeno in politično razklanost – vdor v kongres, vrhovno sodišče in predsedniško palačo je njena kulminacija – je zelo težko razgraditi. Vsaj na primeru Trumpa in njegovega očitnega političnega pešanja zaradi vdora v kongres in vztrajanja pri nerazumnih trditvah o ukradenih volitvah pa se je pokazalo, da je lahko v državah z dovolj trdno demokracijo, kakršna Brazilija po splošnih ocenah je, korak predaleč, ki smrdi po oni drugi polovici sveta, kot tak tudi široko prepoznan.
