Tokratna komisarska šlamastika vlade – težko bi ji rekli drugače – je nastala predvsem pri premierju Robertu Golobu. Sveto pismo imenovanja komisarskega kandidata je razdeljeno na dva dela. Na straneh stare zaveze je treba izpostaviti predvsem dve poglavji. Prvo predstavlja skok pet let v preteklost, ko je ob imenovanju prve komisije Ursule von der Leyen postalo jasno, da bo predsednica komisije vztrajala pri dveh kandidatnih imenih iz vsake države, da bi lahko iz nabora kandidatur dobila – kolikor je le mogoče – najboljše kadre in po spolih uravnoteženo komisijo. To je bilo obdobje, ko so se stekleni stropi moške dominacije na vodilnih položajih rušili. Trend je pljusknil tudi v evropsko komisijo, ki je nato sprejela še posebno strategijo za enakost spolov do leta 2025.