Tokratna komisarska šlamastika vlade – težko bi ji rekli drugače – je nastala predvsem pri premierju Robertu Golobu. Sveto pismo imenovanja komisarskega kandidata je razdeljeno na dva dela. Na straneh stare zaveze je treba izpostaviti predvsem dve poglavji. Prvo predstavlja skok pet let v preteklost, ko je ob imenovanju prve komisije Ursule von der Leyen postalo jasno, da bo predsednica komisije vztrajala pri dveh kandidatnih imenih iz vsake države, da bi lahko iz nabora kandidatur dobila – kolikor je le mogoče – najboljše kadre in po spolih uravnoteženo komisijo. To je bilo obdobje, ko so se stekleni stropi moške dominacije na vodilnih položajih rušili. Trend je pljusknil tudi v evropsko komisijo, ki je nato sprejela še posebno strategijo za enakost spolov do leta 2025.
Preberite tudi: Potrditev Marte Kos za evropsko komisarko. Šetinc Pašek: rešuje blamažo države
Vsakemu predlagatelju novih komisarskih kandidatov bi moralo biti jasno, da von der Leynova ali kateri koli drug predsednik komisije mimo vzpostavljenih gabaritov pri iskanju kandidatov za svojo drugo komisijo ne bo mogel. In tukaj v poglavjih geneze sledi Golobov zaplet stare zaveze. Dva meseca pred evropskimi volitvami, ko še ni mogel vedeti, kako se bodo volitve razvile in kdo bo novi predsednik komisije, je stavil na komisarskega kandidata Tomaža Vesela in s širitvijo resorjev, ki bi Slovenijo utegnili zanimati, upravičeno vzbudil vtis, da Slovenija razen imena glede svojega položaja v EU nima strategije.
Ko se je po volitvah začela pisati nova zaveza svetega pisma o imenovanju Golobovega komisarskega kandidata, odrešenja, ki načeloma sledi v drugem delu največje svete knjige, še zdaleč ni bilo na vidiku. Samo še več zapletov. Von der Leynova je spet hotela dva kandidata, toda premier ni hotel spreminjati procedure imenovanja kandidata, da bi lahko imenovali še drugo kandidatko. Kot populist iz učbenika se je raje skliceval na to, da nihče ne bo posegal v suverenost države pri imenovanju svojega komisarskega kandidata. In tukaj je v novi zavezi naredil svojo napako, ki izhaja iz tega, da očitno ni poznal določila evropske pogodbe, ki v svojem bistvu pravi, da je imenovanje komisarja dogovorni postopek med državo članico in predsednico komisije. Von der Leynova je torej ves čas imela veto – zavoro, ki jo lahko uporabi, ne da bi to posebej razlagala. Ko je postalo jasno, da zaradi vsesplošnega nespoštovanja njene želje po dveh kandidatih in majhnega števila posredovanih ženskih imen ne bo dosegla želene spolne uravnoteženosti svoje komisije, se je začela njena kampanja pritiska po Evropi. Sprva lepe besede, potem pa tudi manj diplomatske želje po ženski.
V sklepni fazi igre komisarskega pokra, ko so obstajale tihe želje nekaterih krogov socialdemokratov, da bi mesto ženske pripadlo tudi njim, je Golob v sili iz rokava izvlekel grdo odpisano nesojeno kandidatko na predsedniških volitvah Marto Kos, ki se je odpovedala Gibanju Svoboda. Politika preobratov je za Goloba in tudi Ursulo von der Leyen dobila srečen konec. Ponudil je kompetentno, ambiciozno, delovno, diplomatsko spretno žensko, ki se je z veliko mero političnega oportunizma seveda pripravljena odzvati klicu države, kot se je prav tako zaradi klica države »umaknil« Tomaž Vesel. Vsaj za pet let Marta Kos tako odhaja iz notranje politike, kar je za Goloba tudi več kot dobrodošel stranski izkupiček. Premier lahko sveto pismo komisarskega imenovanja zaključi z zveličavnim stavkom: »V imenu ženske, države in ugleda.« Amen.
