Čeprav gre za najbolj pomembno postransko stvar na svetu, nogomet torej, je pri razpravi o najnovejši sodbi sodišča Evropske unije glede t. i. nogometne superlige treba čustva, ki se tako razvnamejo ob tej čudoviti igri, potisniti ob stran. Tu namreč ni šlo za nogomet, o njem sodišče sploh ni odločalo. Razsodba zgolj potrjuje temeljna pravila delovanja v Evropski uniji, ki govorijo o konkurenčnosti in protimonopolnih ravnanjih, do česar je Bruselj vedno posebej občutljiv. Evropsko sodišče torej ni odločilo, da superliga bo – še danes ne vemo, ali ta sploh bo, kdaj bo (če bo), kdo bo v njej nastopal in v kakšnem formatu – ampak da je takšno tekmovanje legitimno, legalno in mogoče. To pa temeljito spreminja stvari tudi v svetu nogometa. V katerem, če ponovimo tisto zguljeno frazo, nič več ne bo tako, kot je doslej bilo.
Evropsko sodišče je tako že drugič v novejši zgodovini temeljito pretreslo nogometni svet. Pred skoraj natanko 28 leti, 15. decembra 1995 – ta mesec je očitno priročen za prelomne sodne odločitve – je namreč razveljavilo sklep evropske nogometne zveze, da lahko v vsakem evropskem klubu igrajo največ trije igralci iz drugih evropskih držav. Tožba dotlej relativno neznanega belgijskega nogometaša Marca Bosmana je sodišče navedla k ukinitvi tega arhaičnega pravila Uefe, kar je omogočilo uveljavitev evropske konkurenčne zakonodaje in prosti pretok delovne sile tudi na tem področju. Odtlej lahko igralci iz držav EU kot »domači« nogometaši igrajo v katerem koli klubu v državah Unije, in danes imamo celo tradicionalno domačijske klube, kot so angleški, v katerih ne igra skorajda noben njihov igralec več. Ta odločitev je temeljito stresla in zrevolucionirala svetovni nogomet: z »mešanjem krvi« smo dobili maksimalno atraktiven nogomet, polne stadione in zadovoljne navijače, srečen pa je tudi kapital – obrat sredstev v nogometu se je v teh 30 letih namreč najmanj podeseteril.
Druga zgodovinska paralela pa sega v junij 2000, ko je bila v drugem najbolj popularnem športu z žogo v Evropi, košarki, ustanovljena t. i. evroliga, ki je nadomestila dotedanji pokal prvakov. Evroliga, torej model, za katerega se zdi, da so ga pobudniki nogometne superlige dobesedno prepisali, tako dobro deluje že več kot 23 let. Povsem je spremenil podobo evropske košarke, ki se je v zadnjih dveh desetletjih močno približala ameriški, njeni najboljši produkti kot Luka Dončić pa so danes tudi prva imena v severnoameriški ligi NBA. Da ne govorimo o tem, da je evroliga kot športni produkt tudi finančno zelo uspešna in donosna.
»Ne bodimo naivni: bogataši, ki so v svoje klube vložili po več milijard evrov, od uveljavitve svojih interesov ne bodo odstopili. Iskanje novega formata najbolj pomembnega evropskega nogometnega tekmovanja bo njihova misija ... Spopad Čeferin-Perez, če ga personificiramo, se bo na zaslone vrnil najkasneje v letu in pol; in vprašanje je, kdo bo tedaj imel močnejše karte na mizi,« smo v uvodniku Dnevnikovega Objektiva na videz preroško zapisali 24. aprila 2021. Vsekakor smo bolje videli v kristalno kroglo kot tisti, ki so govorili o superligi kot mrtvem projektu, ki ga je evropsko sodišče zdaj oživilo. Superliga ima tako določen institucionalni in pravno-ekonomski okvir, neomejena finančna sredstva in čas, ki je, kot nas uči zgodovina, na strani njenih pobudnikov. Zato bi se bilo dobro izogibati pretiranemu nastopaštvu ter cinizmu in sarkazmu pri ocenjevanju superlige, kot so to v četrtek počeli vodilni možje Uefe na čelu s Čeferinom. Kot rečeno: ne vemo, ali se bo superliga zares udejanjila, zanesljivo pa imajo njeni pobudniki zdaj v rokah bistveno močnejše adute kot kadar koli prej za prevzem tega najbolj lukrativnega nogometnega produkta na svetu.
