S takšnimi in podobnimi vprašanji so se v minulih tednih ubadali številni ravnatelji in učitelji. Celo tisti, ki v osnovni šoli poučujejo že 35 let ali več, priznavajo, da jih ob začetku novega šolskega leta še vedno stisne. A ne zato, ker bi med poletnimi počitnicami podvomili o svojem delu in sposobnostih. Ob približno 1400 pravilnikih in množici nepreglednih zakonov, ki že urejajo šolski prostor, jih namreč šolska oblast praviloma tik pred zdajci v tesnobo spravi še z dodatnimi ukrepi in projekti.
Ob vrsti pomembnejših prioritet, na katerih bi morale temeljiti šole, so se pristojni po novem domislili še urejanja šolskih ekovrtičkov. Čeprav so ti na marsikateri šoli z vsaj manjšo zelenico že zdavnaj stalnica in zanje ne potrebujejo nobenega novega projekta, so se tako ravnatelji ob letošnji predstavitvi aktualnih posodobitev v sistemu vzgoje in izobraževanja na Brdu pri Kranju vseeno naposlušali tudi najnovejših nasvetov o privabljanju koristnih živalic in hranilih za rastline.
Na mir in gotovost šolskega sistema, ki ju šolniki ob ukvarjanju z otroki potrebujejo bolj kot kadar koli in kar koli drugega, so na šolskem ministrstvu seveda pozabili. Osredotočeni na nove določbe posodobljenega zakona o osnovni šoli, ki naj bi prinesle težko pričakovane osvežitve javnega šolstva, so prezrli ogorčenost predstavnikov šol nad tolmačenjem ukrepov, ki v praksi žal ne pomagajo. Njihova opozorila, da papir prenese vse, realnost v šolah pa je pogosto precej drugačna, kot se jo želi prikazati, so bila preslišana. Nihče od pristojnih se ni pretirano obregnil niti ob podatka, pometena pod preprogo, da je bilo v naši državi pred dvema letoma zamenjanih kar 177 ravnateljev, ki so odstopili s položaja ali niso kandidirali za nov mandat, ter da v slovenskem šolskem prostoru ta hip primanjkuje skoraj 5000 učiteljev.
Pa vendar v tem hudo zadušljivem šolskem sistemu, ki se vse bolj pogreza sam vase, še vedno delujejo številni učitelji, za katere je njihov poklic kljub vsem tegobam še vedno najlepši na svetu. Na vprašanje, kaj bi si najbolj želeli v novem šolskem letu, najpogosteje zaupajo, da je to vrnitev avtonomije in dobrih medsebojnih odnosov v šolo ter spoštovanja javnosti do šol, že dolga leta pa jih veliko hrepeni tudi po tem, da bi na šolskem ministrstvu končno spremenili zakon o ocenjevanju. Prav ta zato ostaja, ker namesto pridobivanja znanja, potrebnega za življenje, v ospredje postavlja učenje kilogramov podatkov, ki prinašajo petice, a hitro izpuhtijo iz otrokovih možganov, ena največjih rakavih ran v javnih šolah.
Tudi zato se bodo učitelji s srcem, ki se zavedajo pomembnosti svojega poslanstva ter so usmerjeni v otroke in ne vase, v novem šolskem letu med drugim še naprej zavzemali za usmerjanje otrok v učenje ter njihovo kritično razmišljanje in soustvarjanje prihodnosti. Kljub lastnim strahovom, dodatnim obremenitvam in naraščajočim napetostim v odnosih s starši, ki šoli ne priznavajo avtoritete, pa se bodo številni med njimi tudi v prihodnjih mesecih zjutraj od doma poslavljali z besedami, »da gredo v šolo«, in ne v službo.
Da bi zmogli »brez službe« zdržati vsaj do upokojitve!
