Vse od pomladi dežela doživlja okrepljen napad na svojo evropsko prihodnost. Začelo se je s sprejetjem zakonov, ki sta Gruzijo popeljala na pot oddaljevanja od evropskih vrednot ter jo približala utirjenju v rusko interesno orbito. Nadaljevalo se je s hudimi poneverbami na parlamentarnih volitvah, ki tako kot mnoge druge poprej niso dosegle mednarodnih standardov.
Z različnih političnih vetrov napaberkovana opozicija že tedne protestira na gruzijskih ulicah proti ukradenim volitvam. A tako kot v mesecih protestov pred volitvami kot tednih po njih so glavna sila teh protestov ljudje, ki čutijo, da se z njihovo državo dogaja nekaj zelo narobe. Vladajoča avtokratska stranka Gruzijske sanje je vse do pred dnevi stoično prenašala proteste in nadaljevala politični proces po zastavljenih ustavnih rokih. Dopuščala je pritožbe na volilne rezultate na sodiščih, kjer pa jih je bila le peščica razveljavljena. S tem je oblast pošiljala sporočilo o svoji domnevni demokratičnosti. Priznavala je namreč, da so bile posamične nepravilnosti, nikakor pa ne tako obsežne, kot so trdili v opoziciji s predsednico države na čelu. Vlada je torej poskušala krepiti svojo legitimnost, hkrati pa spodkopati legitimnost predsednice, ki kot cvetlica v političnem viharju nikakor noče klonit
A če kdo razume, da na besede Gruzijskih sanj ni vredno staviti počenega groša, je to Salome Zurabišvili. Dejansko je poleg rastočega števila protestnikov že mesece glavna protiutež vladi premierja Kobahidzeja in najvplivnejšega oligarha Ivanišvilija. S stopnjevanjem svojih zahtev je politično vrenje pripeljala do vrhunca. Kot edina z nespornim ljudskim mandatom neposredno izvoljena političarka je sprva zahtevala sodno presojo parlamentarnih volitev. Ko so sodišča večino teh zahtev zavrnila, je v poplavi dokazov o volilnih nepravilnostih parlament razglasila za nelegitimen. Od ustavnega sodišča je terjala razveljavitev volitev in razpis novih. A to se o njeni zahtevi kar noče izjasniti. Po vladni zamrznitvi pristopnega procesa k EU je ukradene evropske sanje državljanov vrnila s tem, da je sebe razglasila za edino legitimno institucijo v državi. Vztrajati namerava na položaju tudi po preteku mandata ta mesec. Spopad med vlado in parlamentom, ki bo volil novega predsednika, je tako programiran vnaprej.
Gruzija se je znašla na razpotju. Nahaja se pred prelomnimi dnevi, ko se bo pokazalo, ali se lahko v doglednem času s poti avtokratičnosti sploh še vrne k demokraciji. Da si Zurabišvilijeva v tem prelomnem času želi večje in jasne podpore EU, je seveda razumljivo. Ne nazadnje glave na političnem tnalu ne nosi le ona, temveč prav tako protestniki, ki na ulice odhajajo z željo po odmiku od ruskega območja vpliva. A tragika je, da EU, ki si je tako zelo želela videti Gruzijo kot kandidatko za članstvo, ne premore jasnih zamisli, kaj storiti. Integracija še enkrat pada na izpitu geopolitičnih spretnosti. Na gruzijskih tleh se medtem kuha revolucija. Prinese lahko le zamenjavo oblasti ali popolno represijo in krvavo zatrtje demonstracij. Ob tako zaostrenih razmerah je treba druge možnosti iskati z lupo.