Oprostilna sodba v primeru štirikratnega umora v Tekačevem pri Rogaški Slatini marca 1997, ki jo je sodnica celjskega okrožnega sodišča v petek izrekla edinemu obdolženemu Kristijanu Kameniku, je bila pričakovana. Tega ni skrival niti tožilec, čeprav je do zadnjega vztrajal pri obtožnici, v kateri je Kameniku očital, da je iz koristoljubja v sostorilstvu z neznanim storilcem hladnokrvno umoril štiri ljudi. A tožilstvo je že pred petimi leti ostalo brez enega ključnih dokazov v spisu – Kamenikovih športnih copat, ki naj bi na kraju krvavega zločina pustili sled.
Te so kriminalisti Kameniku zasegli v hišni preiskavi aprila 1997, a je bila odredba zanjo po mnenju višjih sodnikov premalo obrazložena. Prav tako naj bi mu bila z odredbo sodišča kršena pravica do prostorske zasebnosti stanovanja. Tako so višji sodniki športne copate izločili iz spisa in jih tožilec v zadnjem sojenju ni več smel niti omenjati. Še pred tem so se s copati ukvarjali slovenski, nemški, švicarski in angleški izvedenci, ki so imeli o tem, ali so res prav ti pustili sled na kraju zločina, različna mnenja.
Prav tako na kraju zločina na nobenem predmetu, ne na ovratniku črnega puloverja, najdenega blizu kraja kaznivega dejanja, ne na tulcih ali cigaretnih ogorkih, niso našli Kamenikovih bioloških sledi. To so potrdili tudi na Inštitutu za sodno medicino, kjer so na zaprosilo sodišča poskušali sledi še enkrat izzvati tudi z najnovejšo tehnologijo. Tožilcu tako ni preostalo drugega, kot da se opre na pričevanja ljudi v kazenskem postopku, od katerih so nekateri obremenili Kamenika. A sodišče zgolj na podlagi govoric ne more obsoditi nikogar. Na sodišču štejejo zgolj in samo dokazi. Ravno materialni dokazi so pri odkrivanju, preiskovanju in tudi dokazovanju kaznivih dejanj na sodišču najpomembnejši. Kot je nekoč v reviji za kriminologijo zapisal kriminolog Darko Maver, so sledovi in materialni dokazi s kraja dejanja tisti, ki so lahko za storilca usodni tako v predkazenskem kot kazenskem postopku. Zato ni čudno, da jih poskušajo storilci oziroma njihovi zagovorniki na sodišču na različne načine izpodbijati oziroma razvrednotiti. Kar je obrambi v tem primeru tudi uspelo.
Ogled kraja dejanja je praviloma neponovljiv, napak in pomanjkljivosti se ne da popraviti, saj se dokazi sčasoma uničijo in spremenijo. Zato je pomembno, da je kriminalističnotehnična preiskava izvedena kakovostno in strokovno, saj se le tako odkrijejo in zavarujejo vse uporabne sledi, ki imajo potencialno dokazno in procesno vrednost. Takšno vrednost so v primeru Tekačevo brez dvoma imeli odtisi športnih copat. Zato se Kameniku po četrt stoletja dolgi sagi lahko upravičeno smeji, saj v spisu ni niti enega dokaza, da je bil prav on marca 1997 res na kraju zločina, niti da je hladnokrvno umoril štiri nedolžne ljudi. Da je Kamenik na tretjo sodbo čakal toliko let, je delno pripisati tudi dejstvu, da se je vmes znašel v številnih sodnih procesih in zaporih v sosednjih državah, kjer je bil obsojen zaradi trgovanja s prepovedanimi drogami. Mimogrede, Kamenik se je leta 2008 pritožil na evropsko sodišče za človekove pravice, češ da mu je kršena pravica do poštenega sojenja. Njegova pritožba je bila zavržena.
Sodba v primeru Tekačevo še ni pravnomočna, a je težko verjeti, da bi se višji sodniki, ki so v preteklosti že izločili ključne dokaze, lahko odločili kako drugače, kot da oprostilno sodbo potrdijo. Brez ključnih dokazov namreč nobeno novo sojenje ne bi prineslo drugačnih rezultatov, pa čeprav omenjeni primer zastara šele 50 let po zločinu, v tem primeru leta 2047.
