V Stožicah se je trlo še aktivnih in nekdanjih zvezdnikov na čelu z aktualnim najkoristnejšim igralcem (MVP) lige NBA Nikolo Jokićem, Luko Dončićem, Chrisom Boshem, Stevom Nashem, Dirkom Nowitzkim, Dejanom Bodirogo, Aleksandrom Đorđevićem, Kevinom McHalom, Predragom Danilovićem, Juretom Zdovcem ter še mnogimi drugimi. Seznam je vzel dih tudi medijskim predstavnikom onkraj Atlantika, ki so z zanimanjem poročali o dogajanju v deželi na sončni strani Alp. Vse skupaj so označili kot približek njihovi tekmi vseh zvezd, a odločno dodali, da je bilo vzdušje v dvorani Stožice neprimerno boljše. Ob tem se jim je zdelo zanimivo, da je takšna imena združil Goran Dragić, a so razmišljanje zaključili z ugotovitvijo, da je to le dokaz o tem, kakšna kariera je uspela zmaju iz Kosez, kakršen je njegov vzdevek.

Zlati kapetan, ki je Slovenijo leta 2017 z naslovom evropskega prvaka popeljal v ekstazo, ni produkt ekstremne nadarjenosti, kot je denimo Luka Dončić. Jasno, tudi te je premogel v izobilju, a se je od mladih nog za preboj med zvezde krčevito boril in trdo garal. Ko gledamo današnje generacije in dejstvo, da novih dragićev ni na vidiku, se moramo za odgovor, zakaj je tako, obrniti tudi na zunanja igrišča, ki v veliki meri samevajo. Da so otroci danes raje na elektronskih napravah kot zunaj, je že oguljena fraza, ki pa še kako drži. Ko Gogi v mladosti ni treniral v dvorani, je vragolije, ki jih je videl na tekmah po televiziji, ure in ure pilil na betonu Ilirije na Vodnikovi, ob tem pa z igranjem proti mnogo starejšim »uličarjem« utrjeval kožo, kar se je kasneje pokazalo tudi v ligi NBA, ko ga denimo pri igri ni ustavil niti izbit zob.

Zdi se, da danes pravega zagona pri mladeničih, niti tistih iz šibkejših socialnih okolij, ki jim prav Dragić pomaga s sodelovanjem v projektu Botrstvo v športu, ni več. Da bi jih želja po pomoči družini, kot je denimo ravno njega, da so se lahko preselili iz enosobnega stanovanja v Ulici Franca Mlakarja, gnala v trdo delo in garanje. Tisti, ki pravo željo in voljo vendarle premorejo in jih označijo za posebno nadarjene, pa trčijo v oviro. Slovenija namreč ne premore več takega kluba, kot je bil nekdaj Slovan, ki je načrtno stavil na mlade, jih razvijal ali privabljal in jim dajal priložnost na visoki tekmovalni ravni lige ABA. Cedevita Olimpija, ki je v zdaj skoraj že davnih časih veljala za največjo valilnico talentov v Evropi pod vodstvom Zmaga Sagadina, se kot glavni klub v državi bolj osredotoča na lovljenje rezultatov, pri čemer se opirajo na nabiranje tujcev, Krka pa očitno ni dovolj mamljiva, da bi jih pritegnila. V tem pogledu je še najaktivnejši Helios, ki pa že nastopa na prenizki kakovostni ravni. Mnogi tako že v mlajših letih pristanejo onkraj naših meja, saj so tamkajšnji klubi predvsem po zaslugi Luke Dončića in njegove zgodbe veliko bolj pozorni na tukajšnji prostor. Tam pa se ob veliko boljših pogojih in žal tudi načinu dela znajdejo v tujem okolju ter predvsem številni ostri konkurenci, ki je v veliko primerih prehuda.

Zgodba o uspehu Gorana Dragića je zgodba o silnem garanju in premostitvi številnih ovir, ki jo je začinil še kanček sreče. Je tudi zgodba o rasti v domačem okolju, ki ga je zapustil, ko je bil na to pripravljen. Vsi, ki delujejo v slovenski košarki, bi si morali prizadevati, da bi znova ustvarili pogoje, ki bi omogočali nove dragiće. Ker jih že nekaj časa ni, bo vse večje posledice tega primanjkljaja v prihodnosti nosila članska reprezentanca.