Orbanovo sprenevedanje je seveda zgolj še eden v dolgem nizu tisočerih poskusov žaganja veje evropski azilni politiki in solidarnosti. Zavlačevanje z rešitvami je njegova najpriročnejša politika. Del te taktike pa je vztrajanje pri napačnem prepričanju, da se lahko migracije ustavi s spreminjanjem zunanje meje v trdnjavo Evropa in z izvažanjem azilnih postopkov v tretje države zunaj sedemindvajseterice. Pripeljala je do tega, da se velik del tudi politično leve in sredinske Evrope v migracijski politiki premika v desno. Skrajna desnica je namreč s svojim podpihovanjem sovraštva do migrantov pripeljala celino do točke, ko se prišlekom začenjajo odrekati tudi temeljne socialne pravice, zato da bi države postale manj atraktivne za njihov prihod. In ko se zgodi še kakšen teroristični napad, kot je bil nedavni uboj treh ljudi z nožem v nemškem Solingenu, je notranjepolitični koktajl zvrhano napolnjen do te mere, da je prisiljena ukrepati vsaka oblast.

Še posebno je to veljalo za nemško koalicijo, ki je bila po hudih porazih na deželnih volitvah v Turingiji in Saški prisiljena ukrepati, tudi zato, ker je Nemčija leto dni pred parlamentarnimi volitvami tako rekoč že na pragu volilne kampanje. Zaostritev azilne zakonodaje in pospešitev vračanja zavrnjenih prosilcev za azil oziroma hujših kriminalnih prestopnikov sta bila hitro sprejeta ukrepa. Nemogoče je bilo dogovor z opozicijo najti pri vprašanju zavračanja prišlekov na nemških mejah, saj je ta zagovarjala popolno zavračanje, kar je kljub v desno drseči azilni politiki še vedno kršitev mednarodnega prava. Zagovarjanje zakonitosti, zavračanje sovraštva in vračanje občutka varnosti so za vlado Olafa Scholza postali trikotnik političnih odločitev. V njem socialdemokrat verjetno zgolj še z Zelenimi vztraja pri človečnosti, in to kljub temu, da mu za ovratnik diha krščanskodemokratski de facto kanclerski kandidat Friedrich Merz. Ta je privrženec hitrejših in skrajnejših odločitev, s katerimi bi se z lahkoto strinjala tudi na krilih družbeno-gospodarske zapostavljenosti lepega dela elektorata leteča Alternativa za Nemčijo. Volitve so pač pred vrati.

Začasna vzpostavitev nadzora na mejah z zahodnimi in severnimi sosedami je hiter ukrep vsaj delnega pomirjanja domače javnosti. Še zdaleč pa ni rešitev za domače težave. V vrtincu teh se je Nemčija znašla zaradi globalizacijsko pogojenega pešajočega gospodarstva, potrebe po tuji (migrantski) delovni sili in sočasnega podpihovanja sovraštva do tujcev kot eni izmed najpriročnejših argumentacij v boju za oblast. Za prihodnost schengna njegova začasna ukinitev v Nemčiji ni odločilna. Delovanje notranjega evropskega trga utegne biti zaradi centralne lege države in skoznjo potekajočih tranzitnih dobavnih verig na kratek rok moteno. Čeprav smo se na zamrznjeni schengen vsaj na mejah devetih držav članic tega območja že nevarno navadili, mora zdaj politika toliko bolj podvojiti prizadevanja za njegovo vnovično polno vzpostavitev. Po devetih letih vrnitev k schengnu zahteva novo strategijo.