V teoriji naj bi po zaključku nadgradnje vlaki na tej progi prepeljali bistveno več potnikov, kot jih prepeljejo zdaj. Preusmeritev dnevnih migrantov iz osebnih avtomobilov na železnico bi bila izjemen korak na področju trajnostne mobilnosti, saj tudi avtomobilski promet med Gorenjsko in Ljubljano v času prometnih konic duši tako avtocesto kot regionalno cesto in navsezadnje ulice v prestolnici.

A zgolj gradnja dveh vzporednih tirov ne bo čarobna bližnjica, ki bo voznike navdihnila, da udobje svojega jeklenega konjička preprosto zamenjajo za vlak. Železniški promet bo moral postati bolj točen, bolj pogost, bolj udoben. Slovenske železnice bodo morale kupiti dovolj vlakov, da se morebitno povečanje potnikov iz Gorenjske ne bo sprevrglo v boj za sedeže, kot se recimo dogaja na nekaterih avtobusnih linijah. Direkcija bo morala zagotoviti, da bo nova železniška infrastruktura dostopna različnim tipom potnikov (osebam z oviranostmi, staršem z vozički, potnikom s kolesi, skiroji ...). Tega ne omenjamo kar tako. Direkcija je leta 2022 odprla nadgrajeno železniško postajo v Grosuplju in z njo nov podhod pri naselju Sončni dvori, ki pa na začudenje zagovornika enakih možnosti ni bil zgrajen tako, da bi ga lahko uporabljali uporabniki invalidskih vozičkov.

Pretekli slabo vodeni državni projekti so pomemben razlog, zakaj želi javnost gledati pod prste praktično vsakemu javnemu projektu.

Iz letos poleti predstavljenega predloga državnega prostorskega načrta za progo Ljubljana–Kranj/Naklo ven tolče skoraj neverjetna obljuba o taktnem voznem redu z odhodi vlakov na 15 minut. Pristojni si obetajo še, da bo nadgrajena železniška proga omogočila združevanje in medsebojno povezovanje vseh vrst javnega in individualnega prometa. Na poti do uresničitve tega cilja bo ključno, kako kakovostno bodo postaje povezane in usklajene z avtobusi ter drugimi oblikami mobilnosti. Idealno bi bilo, če bi sočasno z načrtovanjem železniških postajališč potekalo tudi načrtovanje drugega prometa. Sicer se lahko ponovi zgodba ljubljanskega potniškega centra, za katerega direkcija že ima gradbeno dovoljenje, še vedno pa ni jasno, ali bo za potnike prestopanje z nove avtobusne in železniške postaje na LPP-jeve mestne zelence udobnejše, enostavnejše in hitrejše kot danes.

Načrti o gradnji »gorenjskega drugega tira« so v javnosti poželi mešane odzive, a načeloma velja soglasje, da je treba bolje izkoristiti potniški potencial te železniške proge. To je lahko dobra osnova za nadaljevanje, če bodo na direkciji v nadaljnjih koraki pokazali odprtost in upoštevali tiste dobronamerne predloge, ki bi izboljšali projekt nadgradnje železnice. Poleg tega bodo morali dobro argumentirati in razumljivo pojasniti tiste odločitve, ki dvigajo največ prahu. Predvsem pa morajo biti čim bolj transparentni in se ogibati napakam, ki bi v prihodnosti omogočale dolgotrajne pritožbene postopke.

Pretekli slabo vodeni državni projekti so pomemben razlog, zakaj želi javnost gledati pod prste praktično vsakemu javnemu projektu. In iz istega razloga je treba še naprej zagotavljati transparentnost, vključenost in možnost sodelovanja javnosti ter pritožbe. Tak način razvoja investicij nedvomno ni enostaven, a trdo delo utegne s časom povrniti vsaj del zaupanja javnosti, ki je bilo v preteklosti zapravljeno skupaj z davkoplačevalskim denarjem. 

Priporočamo