Oditi od doma ni lahko. Če si otrok, ki hodi v šolo, je odhod v tujino še bolj stresen, pa naj bo vzrok zanj vojna, kot pri beguncih iz Ukrajine, očetova priložnost za delo, kot pri deklici Besjani iz Albanije, ali kaj tretjega.
Besjana (ime je izmišljeno) je bila stara osem let, ko je pred nekaj meseci prestopila prag šole v Sloveniji – drugič v življenju. Prvič, pri vpisu, je njeno družino spremljala prevajalka in bilo je prav prijetno. Albansko govoreča deklica se v nekaj mesecih življenja v gorenjski prestolnici pred vstopom v šolo ni imela priložnosti kaj prida naučiti slovensko. Dneve je preživljala v družbi mame, sorojencev in drugih otrok s sorodno usodo.
Ko prvi dan šole po uri športne vzgoje Besjana ni našla poti do svojega razreda, je obtičala na hodniku. Ni znala vprašati, kje je njena učilnica, ali mora naprej, nazaj, levo ali desno. Vprašanj učiteljice, ki jo je opazila, ko je šla mimo, ko se je hodnik že izpraznil, ni razumela. Zagato, povezano z lokacijo njenega razreda, so po nekaj minutah v svetovalni službi sicer rešili. Prijateljev pa deklica v šoli še vedno nima, ker jih bolj slabo razume, počasno spoznavanje tako zahtevnega jezika, kot je slovenščina, pa za spremljanje pouka in dokazovanje osvojenega znanja ne zadostuje. Stiske, ki jih doživlja, jo bodo zaznamovale za vse življenje. In ob spominu na prvi šolski dan v Sloveniji ji bo vselej neprijetno.
Ob točilnem pultu v gostilni bi se debata nadaljevala z iskanjem krivca za dekličine stiske. So za to krivi njeni starši, ki so zapustili domače okolje? Očetov delodajalec, ki je vso družino zvabil v tujino? Dekličina mama, ki se drži stanovanja, kjer skrbi za pet otrok, namesto da bi hodila na tečaj slovenščine? Država – prejšnja, ki jim ni omogočala dostojnega življenja, ali sedanja, ki jim ga je obljubila? V Kranju, kjer so začeli pripravljati predloge za spremembo šolske zakonodaje, ki bi takim otrokom (in s tem celotnim oddelkom) pomagala, se z iskanjem krivcev ne ukvarjajo. Preprosto iščejo rešitve za 227 otrok, ki ne znajo slovensko in obiskujejo eno od desetih kranjskih osnovnih šol in pri katerih zakonsko določena pomoč pri učenju slovenščine ne zadostuje. Kranjski predlog, da bi za takšne otroke uvedli pripravljalno leto učenja slovenščine, preden bi začeli obiskovati pouk, je tako v mestu kot širše po državi naletel tako na odobravanje kot nasprotovanje. Vsekakor pa pomeni predvsem klic na pomoč.
Na ministrstvu za izobraževanje sicer opozarjajo, da njihove rešitve temeljijo na vključujočem pristopu uresničevanja pravice otrok, učencev in dijakov priseljencev do izobraževanja. Prav zdaj potekajo analize učinkovitosti zdajšnjega sistema, na podlagi rezultatov pa bodo na ministrstvu sprejeli odločitev glede možnosti sistemske vpeljave dodatnih ur slovenščine ob vključitvi v osnovno šolo v Sloveniji ter morebitnih drugih zakonskih sprememb, ki bi se uveljavile v prihodnjem šolskem letu.
Med čakanjem na rezultate analiz pa bi odločevalci lahko obiskali kranjske učilnice, ki vsak dan postrežejo s praktičnimi dokazi, da zdajšnji sistem za takšno število otrok, s kakršnim se soočajo v Kranju, ni dovolj učinkovit. Kranjske učilnice z vsemi težavami, ki se skrivajo v njih, nosijo pomembne nauke, ki bi jih bilo treba upoštevati. Ne samo v Kranju, ampak po vsej državi. Vse kaže, da bodo šli po poteh Besjanine usode verjetno kmalu tudi otroci beguncev iz Ukrajine. Nekaj več kot deset jih je že nastanjenih tudi v Kranju. Kajti bistvo vsega skupaj je zagotovilo, da bi imeli vsi otroci enake možnosti izobraževanja, ne glede na to, od kod prihajajo. In nihče od njih se ne bi smel znajti popolnoma nemočen na hodniku šole, ko ne zna vprašati niti, kako priti do svojega razreda.
