Kadri rešujejo vse, je bila ena od krilatic s sovjetskega prostora, ki se je tudi v naših krajih lepo uveljavila. Sčasoma je udarna moč te misli obledela, ker so celo v njeni domovini ugotovili, da tudi najboljši kadri ne morejo zagotoviti normalnega razvoja države ob siceršnjih nesmiselnih politikah, diktiranih z vrha. To prispodobo lahko uporabimo tudi ob objavi kandidatne liste novih ministrov vlade Roberta Goloba: debata o novih vladnih kadrih je zgolj kratke sape, dokler koalicija ne doseže notranjega soglasja o smiselni in konsistentni vladni politiki v času do novih volitev, do katerih ni dosti več kot dobri dve leti.
Že imenovanje Valentine Prevolnik Rupel za novo ministrico za zdravje, ko se je premier in mandatar Golob zatekel k preverjenim kadrom znotraj obstoječih ministrskih oziroma državnosekretarskih struktur, je nakazalo težave največje vladne stranke z globino kadrovskega bazena, iz katerega bi lahko zajemala kandidate za najvišje državne položaje. Iskanje kandidatov za novo vodstveno trojico na kmetijskem ministrstvu ter resorjih za naravne vire in javno upravo je te težave zgolj razgalilo. Dokler denimo v kmetijskem resorju izbiramo med – kot je ta teden pronicljivo zapisala naša novinarka – nekdanjim vojakom, katerega kmetijski doseg je gojenje koz oziroma ponujanje senenega kozjega mleka, in recimo prodajalko elektrike, katere referenca je zgolj članstvo v društvu za zaščito konj, je vsakršna nadaljnja debata o dosegu teh kadrov odveč. V primeru kandidata za ministra za javno upravo pa se Golob ni držal niti kriterija, ki ga je uporabil pri prej omenjeni Prevolnikovi, da bi v času enormnih pričakovanj javnega sektorja glede uspešnega zaključka plačnih pogajanj za ministrsko kandidatko uporabil državno sekretarko, ki v »nulo« obvlada javno upravo in je verjetno ta hip edina sposobna doseči dogovor s sindikati, pač pa je kadrovsko raven še spustil do nekdanjega načelnika litijske upravne enote, ki bo porabil leto dni, da ugotovi, kaj sploh so njegove delovne dolžnosti.
A kot rečeno, razprava o usposobljenosti ministrskih kadrov bi bila smiselna šele v pogojih usklajene in konsistentne vladne politike – od te pa je Golobova vlada trenutno oddaljena svetlobna leta. V podkrepitev teze je dovolj skočiti do sredinega vrha gospodarstva na Brdu, kjer je predsednik vlade približno v enem stavku surovo obračunal s svojim levičarskim koalicijskim partnerjem; premierjevi tezi, da birokratizacija duši gospodarstvo, primer za to pa da je »vodenje evidenc delovnega časa, ki zagotovo potrebuje izboljšave«, in da »podajam zavezo, da bom poskrbel, da bomo najmanj enkrat mesečno sedeli z gospodarstvom«, ker da je vmes »socialni dialog nekoliko zastal«, sta uperjeni neposredno proti Luki Mescu. Povedano drugače: Golob je najprej Mescu omogočil, da je izumil novelo zakona o »štempljanju«, ga pri tem podprl, po reakciji javnosti pa je ugotovil, da zadeva »potrebuje izboljšave« in da bo Mesec moral na popravni izpit. Kar je boleče ne samo na čisto personalni ravni, ampak predvsem na ideološko-politični: kje je torej vlada trenutno, na strani delojemalcev, gospodarstva ali nekje vmes? Tega ne ve nihče.
Pa bi morali vedeti, ker gre za ključne dileme in odločitve. Padanje podpore vladi lahko mirne duše pripišemo točno temu prehajanju med ekstremi pri izvajanju koalicijske politike. Če bi bila vladna politika jasna in konsistentna – pri čemer je povsem vseeno, v katero smer – bi volilci z njo veliko lažje sobivali. O tej konsistentnosti se mora vlada najprej poenotiti, in pa o nekaj projektih (že vsaj pet bi jih bilo dovolj), ki jih še lahko vsaj približno izpelje v naslednjih dveh letih. Če bi to vedeli, bi bila tudi razprava o novih ministrskih imenih lahko manj tragikomična, kot je.
